Letos spomladi smo si izbrali za cilj naše ekskurzije Kočevsko in Črmošnjiško dolino, nam ne najbolj poznan del Slovenije.
Med vožnjo do Rašice smo se seznanili z zgodovino gradu Turjak in Velikimi Laščami, kot zibelko slovenske kulture in njenih znamenitih mož, rojenih v tem okrožju.
Prvi postanek je bil na Trubarjevini v Rašici, kjer nam je g. Andrej Perhaj v enourni, izredno zanimivi razlagi opisal delo, življenje in pomen našega reformatorja Primoža Trubarja.
Pot nas je vodila naprej v Prilesje k čebelarju g. Branetu Borštniku, ki je tudi predavatelj Čebelarske zveze Slovenije. Poudarek njegovega predavanja je bil na pridelavi in uporabi cvetnega prahu, rad pa je odgovarjal na vsa naša vprašanja, predvsem v zvezi s spomladanskim delom pri čebelah. Čas nas je priganjal in po dvournem postanku pri njem smo se odpravili naprej po Ribniški dolini, obdelali zgodovino Ribnice in njene znamenitosti, ki jih je kar nekaj.
V Kočevju smo obiskali čebelarja g. Staneta Knežića. Pri njegovih panjih smo poslušali razlago o njegovem načinu čebelarjenja, vzreje matic, se spoznali s praktično uporabo raznih pripomočkov za čebelarjenje, ki jih je razvil ali izpopolnil sam in se pogovarjali o problemih, ki tarejo čebelarje. Vsi smo bili enotnega mnenja, da je g. Knežić od mnogih čebelarjev, ki smo jih doslej srečali, najbolj neposreden, odkrito govori o vseh čebelarskih "tabujih", med drugim tudi o uporabi zdravil proti varoji. Kar nismo se mogli posloviti od njega, zadržali smo se precej čez dogovorjen čas in si Kočevja sploh nismo ogledali. Mogoče kdaj drugič.
Čez Kočevski Rog smo se odpeljali v Črmošnjiško dolino, se med vožnjo pogovorili o trajnostni rabi gozda, ki ga je pred 120 leti prav v teh gozdovih vpeljal gozdarski strokovnjak g. Leopold Hufnagel, ki je preprečil dotedanje goloseke in s tem zagotovo rešil kraške gozdove pred propadom. Za gozdno stroko je njegova metoda neprecenljiva in se uporablja še danes, kar slovenske gozdove ohranja na samem vrhu v Evropi.
Ustavili smo se v muzeju Kočevarskih Nemcev v Občicah, poslušali enourno razlago o njihovi naselitvi na Kočevsko pred 600 leti, o njihovem delu in življenju na naših tleh, o njihovi preselitvi na začetku II. svetovne vojne na območje Rajha in uničenju njihovih vasi. Spoznali smo tudi življenje in delo znanega čebelarja Kočevarskega Nemca, duhovnika g. Jurija Jonkeja, ki je 80 let pred našim g. Lakmayerjem izdal priročnik o takratnem načinu čebelarjenja v nemškem in slovenskem jeziku. Več desetletij je bil ta po odredbi kranjske deželne vlade priporočen kot učbenik za učitelje osnovnih šol.
Po precej napornem programu naše poti smo se naposled ustavili pri Henriku v Loški vasi na poznem kosilu.
Ampak, volje še kaj novega spoznati ni zmanjkalo, pa smo jo mahnili še v bližnji Obrh v Destilarno in čokoladnico. Ogledali smo si vse proizvodne prostore, razložili so nam postopke destilacije brinjevca, likerjev in eteričnih olj. Pa tudi v čokoladnico smo lahko pokukali in seveda vse njihove izdelke, alkoholne in čokoladne, tudi pokusili.
Dan se je nagibal v večer in zapustili smo Suho krajino, ki ima kar 54 kulturnih spomenikov, ki je imela v 19 stol. najbolj razvito železarsko in lesno industrijo, ki pa je med obema vojnama povsem izumrla; ki ima prekrasno reko Krko z edinstvenimi lehnjakovimi pregradami in značilnimi brzicami, v kateri so nekdaj plavali po vsej Avstroogrski znani krški raki.
Danes se ta lepa pokrajina, po II. Svetovni vojni načrtno zapostavljena, le počasi prebuja in išče pot k hitrejšemu razvoju.
Kot čebele, ki zaradi znanih, pa tudi nepojasnjenih vzrokov oslabijo. Pa se vedno znova in znova spet razvijejo in nas s svojim načinom življenja bogatijo, predvsem pa učijo.
Vida Studen
Med vožnjo do Rašice smo se seznanili z zgodovino gradu Turjak in Velikimi Laščami, kot zibelko slovenske kulture in njenih znamenitih mož, rojenih v tem okrožju.
Prvi postanek je bil na Trubarjevini v Rašici, kjer nam je g. Andrej Perhaj v enourni, izredno zanimivi razlagi opisal delo, življenje in pomen našega reformatorja Primoža Trubarja.
Pot nas je vodila naprej v Prilesje k čebelarju g. Branetu Borštniku, ki je tudi predavatelj Čebelarske zveze Slovenije. Poudarek njegovega predavanja je bil na pridelavi in uporabi cvetnega prahu, rad pa je odgovarjal na vsa naša vprašanja, predvsem v zvezi s spomladanskim delom pri čebelah. Čas nas je priganjal in po dvournem postanku pri njem smo se odpravili naprej po Ribniški dolini, obdelali zgodovino Ribnice in njene znamenitosti, ki jih je kar nekaj.
V Kočevju smo obiskali čebelarja g. Staneta Knežića. Pri njegovih panjih smo poslušali razlago o njegovem načinu čebelarjenja, vzreje matic, se spoznali s praktično uporabo raznih pripomočkov za čebelarjenje, ki jih je razvil ali izpopolnil sam in se pogovarjali o problemih, ki tarejo čebelarje. Vsi smo bili enotnega mnenja, da je g. Knežić od mnogih čebelarjev, ki smo jih doslej srečali, najbolj neposreden, odkrito govori o vseh čebelarskih "tabujih", med drugim tudi o uporabi zdravil proti varoji. Kar nismo se mogli posloviti od njega, zadržali smo se precej čez dogovorjen čas in si Kočevja sploh nismo ogledali. Mogoče kdaj drugič.
Čez Kočevski Rog smo se odpeljali v Črmošnjiško dolino, se med vožnjo pogovorili o trajnostni rabi gozda, ki ga je pred 120 leti prav v teh gozdovih vpeljal gozdarski strokovnjak g. Leopold Hufnagel, ki je preprečil dotedanje goloseke in s tem zagotovo rešil kraške gozdove pred propadom. Za gozdno stroko je njegova metoda neprecenljiva in se uporablja še danes, kar slovenske gozdove ohranja na samem vrhu v Evropi.
Ustavili smo se v muzeju Kočevarskih Nemcev v Občicah, poslušali enourno razlago o njihovi naselitvi na Kočevsko pred 600 leti, o njihovem delu in življenju na naših tleh, o njihovi preselitvi na začetku II. svetovne vojne na območje Rajha in uničenju njihovih vasi. Spoznali smo tudi življenje in delo znanega čebelarja Kočevarskega Nemca, duhovnika g. Jurija Jonkeja, ki je 80 let pred našim g. Lakmayerjem izdal priročnik o takratnem načinu čebelarjenja v nemškem in slovenskem jeziku. Več desetletij je bil ta po odredbi kranjske deželne vlade priporočen kot učbenik za učitelje osnovnih šol.
Po precej napornem programu naše poti smo se naposled ustavili pri Henriku v Loški vasi na poznem kosilu.
Ampak, volje še kaj novega spoznati ni zmanjkalo, pa smo jo mahnili še v bližnji Obrh v Destilarno in čokoladnico. Ogledali smo si vse proizvodne prostore, razložili so nam postopke destilacije brinjevca, likerjev in eteričnih olj. Pa tudi v čokoladnico smo lahko pokukali in seveda vse njihove izdelke, alkoholne in čokoladne, tudi pokusili.
Dan se je nagibal v večer in zapustili smo Suho krajino, ki ima kar 54 kulturnih spomenikov, ki je imela v 19 stol. najbolj razvito železarsko in lesno industrijo, ki pa je med obema vojnama povsem izumrla; ki ima prekrasno reko Krko z edinstvenimi lehnjakovimi pregradami in značilnimi brzicami, v kateri so nekdaj plavali po vsej Avstroogrski znani krški raki.
Danes se ta lepa pokrajina, po II. Svetovni vojni načrtno zapostavljena, le počasi prebuja in išče pot k hitrejšemu razvoju.
Kot čebele, ki zaradi znanih, pa tudi nepojasnjenih vzrokov oslabijo. Pa se vedno znova in znova spet razvijejo in nas s svojim načinom življenja bogatijo, predvsem pa učijo.
Vida Studen
