Logo MojaObčina.si

Ravne na Koroškem

Deli
Občina Ravne na Koroškem
Avtor: Danica Hudrap,

Govor dr. Karle Oder pri sv. Neži

Spoštovani, spoštovane, tovarišice, tovariši, poslanca Državnega zbora RS Anton-Danilo Ranc in Benjamin Kopmajer, predsednik organizacije ZB za vrednote NOV Ravne na Koroškem, dragi svojci!

 

V ušesih še odzvanjajo nedavno izrečene lepe želje – prijetne praznike, srečno novo leto in v očeh še utripajo božično novoletne lučke, mi pa smo sredi gozda, na vrhu Selovca, da počastimo spomin na žrtve druge svetovne vojne, na žrtve nasilja nemškega okupatorja, ki je na pragu novega leta 1945, na pragu svobode, samo na tem mestu, na grozovit način vzel življenje sedmim talcem, možem Ivanu (Menart - Čiča), Ferdu (Gostenčnik - Brko), Pavlu (Stropnik), Alojzu (Kavtičnik - Tomo), po imenu neznanemu in dvema najstnikoma Ferdu (Gostenčnik) in Andreju, Kotnikovemu Drejcu, ki je umrl skoraj na pragu domače hiše.

20. stoletje se je v zgodovino zapisalo kot stoletje nasilja, strahu in bolečine, povzročene v treh vojnah, ki so  potekale tudi na ozemlju Slovenije in Koroške. Ko je ob koncu prve svetovne vojne na bojiščih utihnilo orožje, se je na Koroškem in Štajerskem začel boj za severno mejo, za prostor južno od Drave naseljen s slovenskim življem. General Maister je na Štajerskem s prostovoljci uspel spremeniti  potek meje v korist nove države. Na Koroškem je Malgaj s svojo vojsko zasedel kraje do Drave in prišel do Celovca, a se je moral umakniti, v boju pa je izgubil življenje.

Krvni davek prve svetovne vojne je bil visok, a to ni ustavilo svetovnih političnih in vojaških sil, da bi po komaj dveh desetletjih miru preprečile novo, še strahotnejšo morijo druge svetovne vojne.

Ob nemški okupaciji leta 1941 so se Korošci uprli takoj. Nasilje hitlerjeve vojske in policije, ki je sledilo  cilju narediti deželo nemško, je tukajšnje prebivalce združilo v skoraj enoten upor, ki ga nista razcepili politična in svetovnonazorska različnost. V tem delu Slovenije posamezni poskusi organizirati slovenske nasprotnike narodnoosvobodilnega boja  niso uspeli. Pač pa so Korošci, poleg svojih partizanskih enot, kar nekaj krat prispevali živo silo enotam na Pohorju in na Dolenjskem.

Nemški uničevalni stroj je deloval do konca. Tudi potem, ko so zavezniki na Jalti sklenili, da je za dokončanje vojne nujna nemška brezpogojna vdaja in kljub temu, da je bila Nemčija v drugi polovici leta 1944 že šibkejša stran. Njegova neusmiljenost je segla tudi v naše kraje in prizadela naše ljudi.

Kotnikov Andrej z Dobrij je v jeseni leta 1944 prišel iz Šoštanja, kjer se je učil poklica, k domačim po nasvet in po slovo, je zapisal Janez Mrdavšič in nadaljeval: »Šele šestnajstič mu  je oktober netil jesenske plamenice po lesovih domačih slemen. Očeta in mater, brate in sestre bi bil rad videl, seči jim je želel v roke, tople besede si je želel na pot k partizanom, kjer je bil že njegov starejši brat.

Nikogar ni našel doma. Odšli so. K partizanom je vodila sled za njimi. Vsem – tudi najmlajšemu, ki mu je bilo dve leti, so gozdovi Savinjske doline nudili zavetje.

Drejček je poiskal partizane – terence.

Na starega leta so ga pri Jurčku v Kozarnici (pod Uršljo goro) ujeli Nemci in ga odpeljali v dravograjsko mučilnico. Hoteli so mu iztrgati skrivnost, a je molčal kljub zverinskemu mučenju

Dvanajstega januarja 1945 je s šestimi tovariši in oboroženim spremstvom fašističnih krvnikov tod opravil svojo zadnjo pot. »Bose so morale žrtve po metrskem snegu proti vrhu Selovca. Petdeset kilogramske vreče so jim oprtali, da so se lačni in pretepeni opotekali in klečali pod težo bremena.« je še zapisal Mrdavšič.

Smrtna groza obsojenih in nemoč ljudi, ki so tisto jutro žrtve srečali na poti, sta sredi mrzle zime še povečali bolečino zločinske smrti in zamrznili tudi solze.

Vsakoletni zbor na tem mestu na Selovcu oživlja spomin na davek, ki so ga takrat plačali mnogi, premnogi za višje cilje, za dom in domovino, ki jim jo je vzel okupator. Ne srečujemo se, da bi podoživljali grozo dejanja, temveč, da opominjamo na bolečino izgube in kličemo po modrosti tistih, ki imajo moč odločati o vojni in miru, o življenju. Da opozarjamo, da je vsaka žrtev vojne in vojnega nasilja preveč, tudi danes, ko mi in naši otroci živimo v miru, a v svetu divjajo vojne ...

 »Psihične travme presegajo življenja neposrednih žrtev nasilja. Koncepti in podobe travmatičnih ali življenjsko pomembnih sekvenc, ki so se vžgali v biografijo časovnih prič druge svetovne vojne lahko v bolj ali manj spremenjeni obliki prepoznamo tudi v nezavednem vnukov in vnukinj. Le-ti ravnajo s tem zgodovinskim bremenom na svoj način,« je pred časom zapisal Daniel Wutti.

Zato pobrskajmo po knjigi Vojna ni mir, v kateri so objavljene misli gimnazijcev, po starosti Andrejevih vrstnikov,  o vojni, nasilju, žrtvah, miru, …

Ožbej (Vene): Spopad je boj dveh strani, ki spora ne znata rešiti drugače kot s silo, orožjem ali celo vojno. Taki spopadi običajno ne rešujejo ničesar, saj za sabo puščajo veliko žrtev ter opustošenje

Valdona (Gashi): »Kako izkrivljen mora biti človek, da svoj pohlep pretvori v neusmiljen boj. Vzame ljudem vse kar imajo; vse kar so imeli. Otroke, varnost, mir. «

Marcel (Martinc): »Vojne otrokom odvzamejo otroštvo, na hitro morajo odrasti in tako preskočiti pomemben del življenj. Vojne in izgubljeno otroštvo so največji poraz človeštva

Nika (Jeromel): »Številke žrtev vojne bi bile še mnogo višje, če bi k žrtvam prišteli še vse tiste, ki so izgubili upanje v dobro, človeka in človečnost

Tajda (Medvešek): Mir se najpogosteje definira kot obdobje brez vojn. Zame je mir sreča, svoboda, prijateljstvo, dom, potovanje, optimizem, prihodnost, hrana, zatočišče, zabava, demokracija, strpnost, spoštovanje, šolanje, narava, spokojnost, tišina, dobra glasba...«

Starogrški filozof in zgodovinar Herodot je pred več kot 2400 leti zapisal: »Nihče ni tako brezumen, da bi mu bila vojna ljubša kot mir; v miru sinovi pokopavajo očete; v vojni očetje pokopavajo sinove.« Pa vendar je vojna ena najzvestejših spremljevalk človeštva. Tudi danes na svetu ni dneva brez vojne. Vojna v sebi nosi zlo. Takrat se v ljudeh sprostijo vezi človečnosti in moč dobiva pobesnela zver v njih. Vojaški stroj svojo moč in premoč nasprotniku pogosto dokazuje tudi z nasiljem nad nemočnimi, nedolžnimi, za vojno neizurjenimi civilisti, starci, ženskami in otroki, ki želijo le preživeti. Vsak dan poslušamo poročila o vojaških operacijah, vojaška statistika nam postreže s strašljivo visokimi številkami ubitih, pogrešanih, mučenih, razčlovečenih, pregnanih, … Koliko izgubljenih otroštev je vsak dan, koliko nasilja, bolečine, kolikim je vzeta pravica do življenja, …

Vzorci nasilja in ustrahovanja, dokazovanja moči in premoči nad šibkimi so še vedno del nas, zato je prav, da vsak v sebi najde mir, da v dialogu išče rešitve sporov in soustvarja enakovreden položaj vseh, da s skupnimi močmi krepimo vrednote, med katerimi sta tudi mir in življenje, je mirno življenje, življenje v miru. Da je človekovo življenje nedotakljivo in da nihče ne sme biti podvržen mučenju, nečloveškemu ali ponižujočemu kaznovanju ali ravnanju je zapisano tudi v ustavi Republike Slovenije.

Spoštovani, naj zaključim z mislijo iz knjige Vojna ni mir (Stane Berzelak): »Ker nas svet s svojimi ustaljenimi vzorci vedno znova ujame v svojo logiko in odmika od velikih humanističnih idealov človeške svobode, je naše edino upanje modrost prihajajočih generacij. A ta bo lahko zaživela le, če bomo znali razvijati dovolj široka miselna obzorja.«

Zato naj bodo naša ravnanja takšna, da v preteklosti darovana življenja in pogumni dosežki naših prednikov ne bodo zaman!

Slava jim!

 

Selovec, 13. 1. 2018

 

 

 

 

 

Oglejte si tudi