Spoštovani predsednica Krajevne skupnosti Kotlje Bojana Verdinek in predsednica Kulturnega društva Kotlje Milena Mesner, cenjene obiskovalke, cenjeni obiskovalci, dragi sorodniki in sorodnice rodbine Kuhar, lepo pozdravljeni in prijeten večer vam želim!
Kuharjevi dnevi so kulturni praznik Hotuljcev, praznik Koroške; so dnevi, ko, bolj kot druge dni v letu, obujamo spomine na brate Kuhar, na njihove življenjske in ustvarjalne poti; hkrati se oziramo na ohranjeno kulturno dediščino in spodbujamo sodobno kulturno ustvarjalnost.
Spoštovani, počaščena in vesela sem, da vas lahko nagovorim ob tej slovesnosti, posvečeni znamenitim bratom Lovru, Alojzu, Ivanu in Avgustu Kuharju, ki imajo kljub raznoliki življenjski poti veliko skupnega. Rodili so se v Kotljah, na okoliških kmetijah in že v otroških letih so potovali, ko so se selili od kmetije do kmetije, pozneje pa jih je pot vodila v različna mesta po Evropi in v različne države sveta.
Skupna jim je ljubezen do materinega jezika, ljubezen do knjige in literarnega ustvarjanja; skupna jim je radovednost in iskanje novih znanj; skupna jim je ljubezen do doma in predanost domovini, ljudem in iskanju poti za njihov boljši jutri. V tej predanosti je vsak ustvaril svoje bisere in vsak plačal svoj davek. Vsak izmed bratov je takrat dal domovini kar je največ zmogel in kar je največ imel. Vsak veliko, a največ brat Ivan, Anzej. Njegovo življenje in delo sta pred dnevi v knjigi predstavila Mirko Osojnik in Bojana Verdinek, zato mi dovolite, da bo moj pogled na Ivana in na dediščino bratov Kuhar nekoliko drugačen.
Bratom je mati že s prebiranjem Mohorjevih Večernic privzgojila ljubezen do domačega jezika, jim dala popotnico za poznejše literarno ustvarjanje in ohranjanje kulturne dediščine. Ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja rojeni Kuharjevi ali Prežihovi »puobi« na domači hotuljski ljudski šoli znanja niso pridobivali v materinem jeziku. Tako kot tudi drugi učenci koroških šol ne, saj je takratna utrakvistična šolska ureditev v ospredje postavila nemščino. Jezik, sicer orodje sporazumevanja, je takrat močnejša stran izrabila za politični in nacionalni pritisk na Slovence.
Danes znanje tujega jezika pomeni pridobivanje novih znanj in bogatitev lastne izobraženosti, spoznavanje kulture naroda, njegove zgodovine in kulturne dediščine, s tem pa širjenje obzorja ter strpnosti do drugih in drugačnih.
Slovenski jezik danes bolj kot nemščina preoblikuje angleščina in dobro stoletje pozneje se zgodi, da v Sloveniji Slovenci Slovencem predavajo v tujem jeziku. Spoštovanje in obstoj različnih kultur pomeni spoštovanje in varovanje tudi različnih jezikov in jezikovne dediščine, dragocene in izjemne nesnovne kulturne dediščine, ki jo je pod svojo zaščito sprejel Unesco, organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo, ustanovljena leta 1945 s sedežem v Franciji.
Izginjanje jezikov je danes svetovni problem, saj so pod vplivom velikih narodov izginili mnogi jeziki malih etničnih skupin. Tudi koroško narečje in podjunski mežiški govor sta se skozi stoletja spreminjala in izginile so že marsikatere besede. Zato je izrednega pomena vpis slovenskih ledinskih in hišnih imen na Koroškem v avstrijski seznam nesnovne dediščine pri Unescu. Vodja Slovenskega narodopisnega inštituta Urban Jarnik v Celovcu, etnologinja mag. Martina Piko Rustia je ob tem zapisala: »Naklonjeno medijsko poročanje o slovenskih imenih kot kulturni dediščini je pripeljalo do pozitivnega obrata v razmišljanju o ohranjenih domačih slovenskih imenih. Premik v kulturno razmišljanje je bil toliko pomembnejši, ker so bila krajevna imena na Koroškem desetletja predvsem politično obremenjena tema«.
V ohranjenih ledinskih imenih, pričevalcih migracij in naselitev različnih ljudstev, se zrcali tisočletna identiteta prostora. Imena ohranjajo spomin na značilnosti pokrajine in narave, posebnosti različnih rokodelskih, obrtnih in drugih gospodarskih dejavnosti ter na prebivalce, na ljudi različnih statusov in veljave.
Jezik je ohranjen v številnih listinah, dokumentih, rokopisih in knjigah. V njih je zapisano znanje, ki služi učiteljem, obrtnikom, inženirjem, biologom, zdravnikom, filozofom, zgodovinarjem… vsakomur. Knjiga pisana v materinem jeziku nam je bolj razumljiva. Primož Trubar, Jurij Dalmatin in drugi so pred stoletji ustvarili temelje slovenskemu knjižnemu jeziku, na Koroškem so bukovniki ohranjali narečno govorico. Najstarejša znana zapisa v slovenskem jeziku v Mežiški dolini - Črnjanski in Leški rokopis - razkrivata imena prebivalcev, delček znanja, verovanja in šeg v 17. in 18. stoletju.
Ključ literarnemu ustvarjanju pisateljev in pesnikov je jezik. Tudi bratom Kuhar. Najstarejši Lovro, bolj znan kot Prežihov Voranc je »materino besedo« zapisal v knjige in jo ponesel v svet. Pisal je o domačem kraju, svojih ljudeh, njihovem delu, trpljenju, ljubezni in veselju, … Pisal je v slovenskem knjižnem jeziku in ga obogatil z besedjem in besedotvornimi vzorci mežiškega narečja. Ustvaril je številne literarne bisere, s katerimi nas predstavlja svetovni javnosti. Njegovi Samorastniki – zgodba napisana leta 1935 v Parizu, istega leta objavljena v Sodobnosti – je danes uvrščena na Unescov seznam literarnih del.
Številna Vorančeva literarna dela so dramatizirali, doživela so ekranizacijo in priredbe za radijske, gledališke in odrske predstave ter filmske scenarije.
A prvo uprizorjeno delo bratov Kuhar ni Vorančevo, temveč je to Ivanov zapis Koroške kmečke ovseti v Mežiški dolini, ki so jo uprizorili leta 1937 na drugem kmečkem taboru za Mežiško dolino v Kotljah. Uprizoritev sodi v leta, ko je bila v Mežiški dolini gledališka in odrska dejavnost v razcvetu. Predstave so uprizarjala številna društva. Kmečko ovset je v Kotljah na prostem uprizorila Živinorejska in pašniška zadruga ob sodelovanju okrajne kmečke zveze ter kmetijskih strokovnih organizacij v Mežiški dolini. Sem so takrat privabili številne gledalce iz Mežiške in Mislinjske doline, s predstavo pa uspešno gostovali v drugih krajih Koroške.
Prežihov Ivan pa ni ohranil le spomin na šego življenjskega kroga in z njo povezane navade ob sklepanju partnerstva, podpori rodbine ob nastajanju mlade družine, izvedbi poročnega obreda, pesmi, plese itd.. Pisal je tudi o košnji in koscih, skupnem kmečkem opravilu, s katerim so zagotovili potrebno krmo živini in poskrbeli za ustrezno gospodarsko moč kmetije. V preteklosti nepogrešljiva kmečka delovna šega, v kateri so sodelovali praviloma fantje in možje, predstavlja obliko medsebojne pomoči, obliko dela, značilno za kmečko gospodarstvo, ki je v dobi industrializacije in splošnega tehničnega napredka podeželja povsem izginila. Spretne, močne in vzdržljive kosce je nadomestila motorna in celo traktorska kosilnica.
Pisal je tudi Alojz, Lojz, v tistem času najbolj izobražen Korošec. Končal je študij teologije, politične znanosti, prava, ekonomije, zgodovine, doktoriral pa iz zgodovine in ekonomije. V poznih letih je daleč od domačega ognjišča, v daljni Ameriki raziskoval Pokristjanjevanje Slovencev in nemško-slovansko etnično mejo v vzhodnih Alpah.
S slovensko pisano besedo je živel tudi Avgust, Gustl, po drugi svetovni vojni vodja službe za varnost pri delu v Železarni Ravne, avtor knjig o racionalizaciji dela in varnosti pri delu. Več kot desetletje je pisal za Koroški fužinar, glasilo Železarne Ravne in ga tudi urejal vse do smrti leta 1964. Ustvaril nam je neprecenljivo doto domoznanskih zapisov o zgodovini, dogodkih in življenju ljudi med Peco in Pohorjem.
Kuharji so živeli in ustvarjali v obdobju, ko smo Slovenci soustvarjali politično zgodovino in politične meje v Evropi; v stoletju polnem bolečine in smrti, povzročene v vojnah, ki niso zaobšle ne Slovenije in ne Koroške; in, ko so bile vrednote, kot so pogum, odločnost in domoljubnost posameznikov in celotnega naroda močnejše od strahu za življenje. Kuharji so doživeli strahote prve stoletne morije in, ko je na bojiščih utihnilo orožje, se je na Koroškem in Štajerskem začel boj za severno mejo, za prostor južno od Drave naseljen s slovenskim življem. Voranc je kot vojak izkusil strahote Soške fronte, pozneje je pisal o Doberdobu, kjer so za vedno ostali mnogi mladi slovenski fantje. Ivan je bil takrat še premlad za vojaka, a dve desetletji pozneje je bil ob nemški okupaciji eden od vojakov jugoslovanske vojske. Po njenem razpadu se je vrnil domov, a okupator mu ni prizanesel. Že junija 1941 je izkusil nemško nasilje v begunjskem zaporu. Ko so ga avgusta izpustili, se je vrnil domov in se kmalu pridružil odporniškemu gibanju. Sodeloval je pri ustanovitvi OF na Stražišču in v Kotljah ter postal najbolj znan aktivist OF in obveščevalec za svoje območje. A nemška policija mu ni prizanesla. Junija 1944 so prišli na njegov dom, mu na silo vzeli življenje in ga zagrebli v bližini doma, tik ob Prežihovi bajti. Ivan je bil eden izmed mnogih, ki so takrat smrt potisnili v ozadje, kot da je zanje sploh ni bilo, čeprav so ji v vojni nenehno stali iz oči v oči.
Prežihova bajta, prislonjena ob sončno reber Preškega vrha, od koder je lep razgled na Kotlje in vso hotuljsko kotlino na vzhodni, ter košato Uršljo goro na južni strani, je bila njegov dom. Oče jo je kupil leta 1911 in Voranc je zapisal: »Vse skupaj je bilo majhno in siromašno, a se je očetu vendarle zdelo sijajno. Dočakal sem, da sem sam svoj gospod, je rekel zadovoljno. In, ko je prvič zasadil plug v lastno zemljo in stopal star in sključen, poln brazgotin, po brazdi,» se je zazdel Vorancu »kakor človek, ki je po dolgi, utrujeni poti našel svoj mir.« »Čeprav majhna, je Prežihova bajta tudi za Vorančevo mater – gruntarsko hčer, pomenila možnost zakoreninjenja v svoj svet in uresničitev želje po lastnem domu, ki mu je vdihovala življenje in navezovala otroke nanje«, je zapisal nekdanji ravnatelj KOK, slavist Janez Mrdavšič.
Kuharjev rod po očetovi strani prihaja iz Podjune, iz Male vasi pri Globasnici in družina bratov Kuhar sprva ni imela stalnega doma in bili so »povsod doma«. V domačem kraju so okušali brezdomstvo in hrepeneli po lastnem domu. Vsi, razen Ivana, so hodili po tujih poteh, okušali hrano drugih dežel in bili deležni topline tujih domov. Tudi danes, na pragu 21. stoletja, v dobi digitalizacije, je Koroška mnogim mladim premajhna, zato odhajajo v svet, da pridobijo nova znanja, izživijo ustvarjalnost in uresničijo svoje sanje.
Prežihovi pobi so Koroški in Sloveniji zapustili neizbrisen pečat. Njihova snovna in nesnovna kulturna dediščina spominjata in opominjata na njihovo življenje in delo. Ivanovo življenje so ugasnili v njegovih najbolj ustvarjalnih letih in Prežihova bajta je ostala prazna, Kuharji v njej niso nikoli več imeli doma. Po vojni so jo naselili podnajemniki, konec šestdesetih let pa jo je Zavod za zaščito kulturnih spomenikov Maribor razglasil za kulturni spomenik, v katerem je od leta 1979 spominski muzej. Kulturni spomenik, ki je ena izmed točk na lokalni kulturni poti t.i. Vorančevi poti, ohranja podobo tradicionalne koroške arhitekture, določene z lesom kot najpomembnejšim gradbenim materialom.
Kuharji so dali svoj delež k ohranjanju slovenskega jezika in k širitvi bralne kulture, za kar je že od srede 19. stoletja skrbela Mohorjeva družba v Celovcu. Voranc je ustvaril literarne bisere, Gustl pa je bil urednik po drugi svetovni vojni najbolj branega tovarniškega glasila na domovih med Peco in Pohorjem – Koroškega fužinarja. Leta 1961 so na prevaljski osnovni šoli na pobudo slavista Stanka Kotnika in ravnatelja Leopolda Suhodolčana učencem prvič podelili Prežihovo bralno značko. S tem se je začelo širiti gibanje, ki je danes gotovo slovenska kulturna znamenitost in organizacijska posebnost, ki gradi na tradiciji in vedno dodaja svežino in utrip sodobnosti med slovenskimi otroki doma, v zamejstvu in po svetu.
Veliko pozneje, ko so že umolknila peresa bratov Kuhar, je med Pliberkom in Dravogradom vzniknila prva mednarodna pevska revija na Slovenskem, imenovana »Od Pliberka do Traberka«, ki je s pomočjo ljubiteljske kulture, zborovskega in tudi ljudskega petja, povezala nekoč enotni prostor, po koroškem plebiscitu pa razdeljen med Avstrijo in Jugoslavijo.
Dediščina so »tisti elementi kulture in narave, ki si jih določena skupnost prizadeva ohraniti za prihodnje rodove, da bi rabila potrebi ljudi po občutku identitete in pripadnosti«, je zapisal etnolog Božidar Jezernik. Kulturna dediščina se zrcali v nas, v našem ravnanju, čustvovanju, razumevanju, sprejemanju sočloveka in njegove biti. Kulturna dediščina je naš genski zapis, je naša identiteta in je vrednota sprejemanja, spoštovanja ustvarjalnosti in dela prednikov.
Kulturna dediščina ima pomembno izobraževalno, socialno, kulturno, gospodarsko in ekonomsko vlogo in že dolgo ni več družbena poraba, temveč je kapital z dodano vrednostjo, ki se pokaže na daljši rok. Ponosni smo na Kuharjeve brate, na Sušnikovo knjižnico in obnovljeni grad na Ravnah, na jeklene skulpture Forme vive, bodimo ponosni tudi na druge bisere naše kulturne krajine: območje Stare železarne na Ravnah, Prežihovo bajto na Preškem vrhu, Rimski vrelec v Kotljah, Grad Javornik in druge spomenike kulturne dediščine. Dajmo jim možnost in priložnost za razvoj in razcveta. Naj bo naš skupni cilj, da s strani Ministrstva za kulturo na Koroško pridobimo več kot le 1% sredstev proračuna ministrstva, ki jih nam namenja sedaj. Opozorimo na to neenakovrednost v primerjavi z drugimi državljani v Republiki Sloveniji, ki jim ministrstvo namenja več sredstev.
Predstavniki Sveta in Evropskega parlamenta so dosegli dogovor glede sklepa o evropskem letu kulturne dediščine 2018. Ob tem so na spletni strani zapisali, da “kulturna dediščina zajema vire iz preteklosti v najrazličnejših oblikah in vidikih. Mednje spadajo spomeniki, spomeniška območja, običaji, posredovano znanje in izrazi človeške ustvarjalnosti, pa tudi zbirke, ki jih ohranjajo in zanje skrbijo muzeji, knjižnice in arhivi.”
Ob tem dodajajo, da je “cilj te pobude izboljšati ozaveščenost o evropski zgodovini in vrednotah ter okrepiti občutek evropske identitete. Hkrati opozarja na priložnosti, ki nam jih ponuja naša kulturna dediščina, pa tudi na izzive, s katerimi se sooča, kot so posledice prehoda na digitalno tehnologijo, okoljski in fizični pritiski na območja kulturne dediščine ter nezakonita trgovina s predmeti kulturne dediščine.”
Slovenska pot kulture železa, povezana z evropsko potjo železa, se ob prihajajoči 400-letnici postavitve prvih fužin v Mežiški dolini pridružuje aktivnostim v Evropskem letu kulturne dediščine tudi tako, da bo na Ravnah na Koroškem v sodelovanju z drugimi soorganizatorji junija 2018 izvedla 14. mednarodni simpozij geološke, rudarske in metalurške dediščine v arhivih, knjižnicah in muzejih.
Spoštovani, ob izteku Kuharjevih dni vsem iskreno čestitam in želim, da ohranimo čim več naše dediščine, naj ostane živ spomin na brate Kuhar, naj nikoli ne utihne koroška beseda, naj naši vnuki pojejo slovenske pesmi, naj umetniki ustvarjajo …. Evropsko leto kulture pa je priložnost, da naši kulturni dediščini, tudi dediščini bratov Kuhar damo možnost vseživljenjskega učenja, medgeneracijskega ustvarjanja, vključenosti v razvoj turizma, kreativnih industrij in novih gospodarskih dejavnosti z novimi delovnimi mesti.
Dr. Karla Oder
