Davorinu Horvatu z Zgornje Velke pri Sladkem Vrhu za veliko noč ni bilo nič kaj praznično. Na velikonočno nedeljo je namreč minilo 50 dni, odkar mu je veliki požar sredi najhladnejše zime uničil njegovo domovanje. V sicer skromni hiši, v kateri je živel sam, jo je pa ravno mislil obnoviti, se ne da več živeti, ostala mu je le obleka, ki jo je imel na sebi.

Davorin je prepričan, da je ogenj, ki je uničil njegovo hišo, prišel iz njegove peči na drva in da so se vnele saje v dimniku. »Zadnjič sem tisto noč v peč naložil drva okoli pol dveh in legel v posteljo. Ob 4.30 pa, toliko je kazala ura, sem naenkrat slišal teči vodo po žlebovih. Na strehi, ki je takrat že gorela, se je namreč topil sneg. Odšel sem ven in zagledal ostrešje v plamenih. Brž sem stekel nazaj v hišo, pograbil hlače, majico, bundo in telefon. Na telefonsko številko 112 je prva poklicala soseda. Bila je hitra intervencija, saj so bili gasilci tukaj v par minutah, a je bilo že prepozno. Zagorelo je kot bakla. Vse je uničeno,« je opisal februarski dogodek.

Še posebno je pretresen zato, ker je tudi sam že 25 let gasilec, a požara na svoji hiši ni mogel ustaviti. »To se lahko vsakemu zgodi, nikomur pa tega ne želim. Prej si siromak, potem pa si še bolj siromak. Nič si ne moreš pomagati, samo gledaš lahko,« se Davorin spominja grozne zimske noči, na katero ga spominjajo le še posnetki plamenov v telefonu.

Ob vsem tem je vesel, da tiste noči nista bila pri njem njegova otroka, ki ju ima z nekdanjo partnerico, in da na srečo nihče v požaru ni bil poškodovan, tudi konji, za katere skrbi, so ostali celi in prav tako druge živali. V tej nesreči je spoznal prave prijatelje, saj so mu gasilci in prijatelji že dan po požaru pripeljali topli pod in peč, da si je lahko v garaži, v kateri so po navadi imeli zabave, uredil prostor za bivanje. Dodatni prostor si je uredil še v zabojniku, ki mu ga je podaril prijateljev delodajalec iz Avstrije. Svoje domačije namreč ni mogel zapustiti, saj skrbi za konje in ima še nekaj drugih živali. Vendar kljub vsej dobri volji in pomoči ne more v nedogled živeti v začasnem bivališču brez kopalnice, ustreznega ogrevanja in še drugih za življenje pomembnih stvari.

Vendar nesrečni Davorin ni izgubil upanja in verjame, da bo spet lahko živel človeka dostojno življenje. Malce računa tudi na dobro voljo ljudi, brez pomoči sam ne bo zmogel. Hišo bo treba do tal podreti in zgraditi na novo. Razmišlja o manjši pritlični hiški, ki bi zrasla na mestu stare.

Zaradi poškodbe je že dlje na bolniški, sicer je zaposlen v bližnjem Lenartu v Slovenskih goricah. Finančno ni sposoben, da bi najel kredit. A vendar ne potrebuje ne denarja in ne oblačil, ampak samo gradbeni material. »Pomagali mi bodo prijatelji, ki so vešči gradnje, tudi sam se spoznam na gradnjo in sem tudi tesar,« nam je razložil. Zelo je hvaležen tudi šentiljski občini, ki mu je ponudila pomoč, in upa, da bo jeseni namesto stare hiše brez strehe že stala nova. 

Povzeto iz LINK