3. maja 2018 je bilo lepo jutro. Nič ni kazalo na dež, kot je bilo napovedano. Kar 41 pohodnikov, članov Društva upokojencev Šentrupert, se je zbralo pred Domom kulture v Šentrupertu in se odpravilo na vsakomesečni pohod. Po prijetni vožnji do Ljubljane (veliko smo si imeli za povedati, ker se že dolgo nismo videli) smo se ustavili v bližini bivšega hotela, katerega lastnik je bil naš sovaščan. Padlo je par pikrih pripomb čez kapitaliste, divje lastninjenje in tudi slab status upokojencev, kar pa seveda ni pokvarilo vznesenega razpoloženja.
Po uvodnih obveznih krofih (jutranja malica) smo se borbeno razpoloženi odpravili po poti okupirane Ljubljane. Mimogrede smo izvedeli, da je isti dan pohoda namenjen najmlajšim, ki so obujali spomine na čase, ki so jim popolnoma tuji in za katere nihče ne želi, da bi jih doživeli. Srečevali smo prijetne malčke, oblečene v enotne majice, bežne sogovornike, ki so nas spoštljivo pozdravljali in se čudili kaj delamo na poti. Po nekaj kilometrih lepo označene poti smo se ustavili v lokalu, kjer smo se srečali še z dvema našima članicama, ki sta nas pogostili z pecivom, v lokalu pa smo se odpočili in spili jutranjo kavico. Ob odhodu smo začudeno uzrli znan obraz in ugotovili, da je župan MO Ljubljana prišel pozdravit malčke, obenem pa se je na hitro podružil z nami in nam takoj namenil dokaj veliko pozornost. Ko je izvedel, da smo iz Šentruperta je najprej omenil Deželo kozolcev in povedal, da smo doma iz lepih krajev. Tudi mi smo se strinjali z njim, mu obljubili, da se v bljižnji prihodnosti vidimo na izletu in polni spodbude nadaljevali pot.
Po uvodnih obveznih krofih (jutranja malica) smo se borbeno razpoloženi odpravili po poti okupirane Ljubljane. Mimogrede smo izvedeli, da je isti dan pohoda namenjen najmlajšim, ki so obujali spomine na čase, ki so jim popolnoma tuji in za katere nihče ne želi, da bi jih doživeli. Srečevali smo prijetne malčke, oblečene v enotne majice, bežne sogovornike, ki so nas spoštljivo pozdravljali in se čudili kaj delamo na poti. Po nekaj kilometrih lepo označene poti smo se ustavili v lokalu, kjer smo se srečali še z dvema našima članicama, ki sta nas pogostili z pecivom, v lokalu pa smo se odpočili in spili jutranjo kavico. Ob odhodu smo začudeno uzrli znan obraz in ugotovili, da je župan MO Ljubljana prišel pozdravit malčke, obenem pa se je na hitro podružil z nami in nam takoj namenil dokaj veliko pozornost. Ko je izvedel, da smo iz Šentruperta je najprej omenil Deželo kozolcev in povedal, da smo doma iz lepih krajev. Tudi mi smo se strinjali z njim, mu obljubili, da se v bljižnji prihodnosti vidimo na izletu in polni spodbude nadaljevali pot.
Ob poti smo občudovali lepote našega glavnega mesta. Res je lepa Ljubljana, zelena, poti lepo označene, urejene, zlasti pa smo se čudili nad oznakami, ki prikazujejo območje žice, ki je bila postavljena med drugo svetovno vojno. Po trinajstih (13) kilometrih lepe hoje smo prišli do območja Žal. Nihče sicer ni bil pretirano navdušen nad imenom območja, vsi pa smo ugotovili, da je lepo urejeno. Avtobus nas je že čakal, naredili smo še skupinsko sliko in se veselo odpravili proti domu. Enotni smo si bili v tem, da je Ljubljana lepo glavno mesto, vendar pa je še vedno najlepše šiveti izven mestnega vrveža. Vodnik Jože je ob kosilu v Trebnjem razdelil program naslednjega izleta in vsi smo si obljubili, da se zopet udeležimo naslednjega pohoda.
Boštjan SLADIČ
