Navajeni smo, da nam za bolezenske tegobe predpišejo zdravila, ki jih jemljemo v odmerjenem času in čakamo na učinek. Njena spodbuda k življenju pa govori o plesu, o vonju rožmarina, o branju, dihanju, o hvaležnosti, ustvarjanju, petju in še marsičemu. Sliši se kot dober dopust, kot nekaj, za kar si moramo vzeti čas. Manj časa nam vzamejo tabletke na recept, nosimo jih s sabo v žepu, v torbici. A vendar je sprememba načina življenja, predvsem tista, ki prihaja iz notranjosti navzven, tista, ki zdravi.
Večinoma smo zataknjeni v levi polovici možganov, polni informacij, stresa, pravil, podatkov, strahov, nemoči in na najboljši poti v demenco. O spremembi načina življenja je potrebno razmišljati prej, ne šele potem, ko opazimo prve znake dementnosti. Življenje nam nudi okvir, za sliko moramo poskrbeti sami. Vse je v nas, le najti je treba, pri tem pa spremeniti pogled: ne iščemo plesa, pesmi, slikanja zaradi tega, ker smo radostni, ampak postanemo radostni, ko se začnemo izražati v eni od različnih dejavnosti.
Ničesar ni samoumevno, tudi dihanje ne. Naučimo se hvaležnosti za vsako malenkost, zaradi katere smo živi, povezani z ljudmi in naravo. In s sabo.
Irena Štusej