Logo MojaObčina.si

Vipava

Deli
Avtor: Kristina Birsa,

Marčni sprehodi

Slap je komaj za drobno peščico velika vas, če jo opazuješ z avtoceste, ki vodi po Vipavski dolini. Leži pod Sv. Pavlom in je obkrožena z vinogradi, ki se vzpenjajo po gričih in hribih naokoli. Spomladi diši po razmočeni zemlji, poleti puhti od vročine in jeseni jo obarvajo temni grozdi merlota in zeleni rebule. In pozimi? Zime tu skoraj ni. To nedeljo je že cvetela marelica, prejšnjo so odprle cvetove prve narcise in vijolice, predprejšnjo so zvončki belo zamigljali. Namesto zime imajo tu letni čas, ki se imenuje burja. Zna biti skoraj neopazna, pa tudi divja in srborita, priklanja drevesa k tlom in odnaša listje z dvorišč, tuli, zavija in boža. Skoraj kot ženska.
Jutra se zbujajo v slepeči svetlobi. Na Slapu so jutra skoraj biserna. Ni časa za poležavanje, saj ptičje petje, vonj zemlje in vaški zvon ne dovolijo drugega kot globok vdih in pot pod noge.
Rada hodim mimo Majerije v vinograde, ki nosijo imena Valovniki, Grofovo, Kojne, Preske... Nekaj časa hodim po poti, še raje zavijem po brezpotjih. Prečkam potoke, travnike in hodim po vrstah nekaj dni nazaj obrezanih vinogradov. Moja pot nima cilja, cilj je zapisan v korakih, ki jih naredim, v besedah, ki jih izgovorim z Markom, v molku, ki ga nosim. Pred menoj Čavn, za menoj Nanos, levo in desno ravnina, obrobljena z valovitimi griči.  In rumene preproge trobentic, prodorni ščebet ščinkavec in ptičev, ki jim ne vem imena.
To so moji marčni sprehodi. Prav taki kot so prazniki. Brez velikih besed in dejanj, malce navihani, veseli, dobri in predvsem zelo domači in dragi.
Tatjana Kokalj

Oglejte si tudi

Komentarji

Za komentiranje se morate prijaviti.
Na ta prispevek še ni komentarjev. Bodi prvi!