Ko sem se vpisala na »faks«, mi je sokrajan in lastnik »Marofa« v Novi Cerkvi, Ivan Ravnak, bolj za šalo kot zares omenil, da bodo do konca mojega študija uredili prostore za vrtec, kjer se bom lahko morda zaposlila. To je ostalo v meni nekje v ozadju in sem si od takrat dalje predstavljala, da bom, če bo vrtec res nastal, tukaj delala. Splet okoliščin je nanesel, da se je kasneje ponudila priložnost, da ustanovim svoj vrtec. Ponudba me je izzvala in vedno bolj sem si tega zares želela, po drugi strani pa me je bilo strah odgovornosti, saj sem bila študentka in brez izkušenj. Marof je dobival novo podobo, lastniki in moji najožji so me vztrajno nagovarjali in spodbujali, naj »ugriznem v to jabolko«. Po poroki leta 2013 sva se z možem odločila sprejeti izziv in začela namensko varčevati za ureditev vrtca.

Vrtci montessori so v Sloveniji razmeroma redki in jih ljudje šele spoznavamo. Kaj vas je pripeljalo do takšne odločitve?

Sprva o programu nisem razmišljala, vendar sem si že v osnovi želela, da bi bil vrtec domač in preprost. Pri svojih dveh nečakih sem videla, da zelo rada čistita, kuhata in počneta stvari, ki jih sicer počenjamo odrasli in prav to sem želela vključiti tudi v vrtčevski program. To pa je v bistvu že del principov pedagogike montessori, ki sem jo okvirno spoznala na faksu in me je takoj navdušila. Po rojstvu sina sem začela prebirati literaturo, dodatno pa mi je »pihala na dušo« prijateljica Špela, ki je program montessori podrobneje poznala in mi je kasneje pri nastajanju vrtca veliko pomagala. V nekem trenutku sem si rekla: »To je to!« Opravila sem leto in pol dolg študij pedagogike montessori v Ljubljani, v septembru 2017 je vrtec odprl svoja vrata. Pred tem sem imela varstvo na domu za pet otrok, ki je že temeljilo na teh principih.

Kako ste si lahko kljub mladosti upali narediti tako drzen korak?

Čeprav sem se zavedala, da bo ogromno dela (dejansko ga je še mnogo več, kot sem si predstavljala), sem imela močno željo in zaupanje, da lahko naredim nekaj dobrega. Prav tako sem čutila, da moji najbližji verjamejo vame in da si tovrstni vrtec želijo »pripeljati« v naš kraj enako kot jaz. Res sva se morala z možem sama odločiti, vendar si brez njihove materialne in siceršnje podpore takšnega zalogaja ne bi mogla privoščiti. Neizmerno sva jim hvaležna, da smo lahko »stopili skupaj« in gradili naš vrtec večinoma v domači režiji. Zlasti so nama moj oče kot mizar in Ravnakova družina pri tem izdatno pomagali. Sama sem ves čas spremljala zakonodajo, da smo na vseh ravneh zadostili predpisanim merilom.

Danes vaš vrtec že na polno deluje?

Vrtec je polno zaseden, v dveh skupinah imamo 38 otrok. Interesa je precej več, vendar je to zgornja meja. Vesela sem, da tako glede opreme kot načina dela prejemamo zelo pozitivne odzive s strani staršev, ministrstva, otroci so nasploh navdušeni, saj je vse prilagojeno njihovi velikosti in sposobnostim. Najpomembnejše je, da so starši pripravljeni z nami sodelovati in da razumejo naš način dela. Mi že npr. zelo zgodaj začnemo otroke odvajati od plenic in je smiselno, da starši tudi doma počnejo isto, da otroka ne zmedejo. Pri nas je ključno, da delamo na samostojnosti in otroku dopustimo, da lahko sam naredi, kar že zmore, in tako razvija svoje sposobnosti. Ker imamo individualni pristop do otroka, ga opazujemo in si zapisujemo opažanja, vsakega otroka dobro poznamo. Program je prilagojen posamezniku, zajema pa vse, od vsakdanjega življenja do matematike, tujega jezika, umetnosti do znanosti. Vse delamo s t. i. materiali, ki jih otrokom najprej predstavimo, otroci pa z njimi potem samostojno delajo. Pri izbiri materialov so svobodni, med delom jih ne motimo, kar je pomembno za koncentracijo, ki jo bodo potrebovali kasneje v šoli. To ne pomeni, da pri nas vlada anarhija, imamo zelo jasne meje.

Imate v načrtu še kakšne novosti?

S tem šolskim letom začenjamo s šolanjem v 1. razredu devetletke. Po šolski zakonodaji imajo namreč vsi starši možnost, da se odločijo za šolanje otroka na domu. Tako ga lahko izobražujejo sami ali pa poučevanje zaupajo komu drugemu – ena izmed teh možnosti je naše osnovnošolsko izobraževanje, ki je usklajeno s programom zasebne OŠ montessori  v Ljubljani. V tem primeru je otrok vpisan v javno šolo, kamor gre ob koncu šolskega leta opravljat izpite, sicer pa vsakodnevno obiskuje naš pouk. Vesela sem, da se je sestra Jana odločila in usposobila za pedagoginjo montessori v prvih dveh triadah osnovne šole, da imamo možnost nadaljevanja za tiste, ki bodo to želeli. Izvajamo tudi popoldanske dejavnosti za predšolske in šolske otroke, ki niso vključeni v naš redni program. Te potekajo enkrat tedensko po uro in pol. V načrtu imamo usposabljanja za starše in družinski vikend v naravi na kmetiji. Prvi bo konec septembra v Logarski dolini s programom posebej za starše in posebej za otroke. Sicer v okviru programa izvajamo tudi gozdno pedagogiko, da so otroci čim več v naravi. Naša vizija je skrb za dober in strokovno usposobljen kader, celostni razvoj otrok ter zaupanje in zadovoljstvo staršev.

Vam pri vsem delu in odgovornostih ostane še kaj prostega časa?

Preprosto si ga vzamem. Je pa izziv, ker je vrtec blizu doma in se delo doma in v službi pogosto prepleta. Zavedam se, da je družina prva in kot taka tudi prvi prostor, kjer ljudje razvijamo čut za sočloveka, tega pa pri svojem delu še kako potrebujem.

Več informacij o Hiši otrok je na spletni strani: www.montessori-vsakdan.si, kontaktirate jih lahko tudi po elektronski pošti:  info@montessori-vsakdan.si.

Tekst: Sonja Jakop

Foto: Ana Ravnak Majcen, Urška Golob