Logo MojaObčina.si

Vojnik

Deli
Avtor: Lidija Eler Jazbinšek,

Sedmi dan je Bog počival

Sedmi dan je Bog počival

Današnji dan je bil prekratek. Treba je bilo opraviti toliko, da je bilo za dva delavnika. Po takšnem dnevu bi prišla prav še dvojna noč. A sonce se ne zmeni za moje početje in počutje, zjutraj bo vstalo še nekoliko prej kot danes. Mirno se bo sprehodilo skozi nebo in mi dalo možnost, da se naužijem njegove svetlobe. In da preživim drugačen dan, ki ne bo tekma s časom, v katero so posledično pritegnjeni tudi moji bližnji.

In česa je bilo v tem dnevu preveč? Predvsem opravil, ki so spet postavila pod vprašaj vse, za kar se trudim. Tudi preveč prevoženih kilometrov in prehitro pospravljenih obrokov. Tak dan bi bilo treba uravnotežiti z veliko smisla in predvsem s tolažbo, da so naša prizadevanja dobro seme za nekaj večjega. 

Ne gre drugače, kot da vedno znova trčiš ob ista vprašanja. Ali ima učenje o umetnosti, poznavanje kulture in umetniško izražanje sámo kakšno mesto v življenju povprečenega državljana sveta, kamor se Slovenci vedno bolj prištevamo? Kaj bo temu sodobnemu ignorantu koristila glasba mrtvih skladateljev ali zgodbe, ki so nastale pred dobo zabavne elektronike? In kaj starinske zgradbe, kjer je nemogoče organizirati kakšno pridobitno dejavnost? Da se o čudnih filmih, kjer ni nobene prave akcije, sploh ne pogovarjamo. Edini umetnosti, ki kaj veljata, zadovoljujeta brbončice in libido.


Še kakšnih deset let bom morala po dolžnosti, ki sem si jo sama izbrala, odgovarjati na tovrstna vprašanja. Prav zaradi lastne odločitve, da ne bom delala na področju, ki ljudem zagotavlja »kruha in iger«, ampak se bom bolj ukvarjala z »muzami«, si ne smem dovoliti običajne slovenske malodušnosti in tarnanja. Imam namreč neskončno veliko možnosti, da si izmišljujem nove in nove načine, kaj odgovoriti, ko me zasipajo s prej naštetimi vprašanji. Lahko začnem na primer z ugotovitvijo, da človek ne živi samo od kruha. Vedno se najde kdo, ki bo dodal, da tudi od salame – in iztočnica pade v vodo, še preden je bila zares izrečena. Poskusiti velja tudi z etiko – kako se ta izraža skozi umetniška dela. Komaj zinem kaj takega, že izvem, da imamo za te reči policiste in sodnike. Najmanj uspešna pa je seveda tista, da umetnik preprosto čuti nujo po izražanju – takoj je na tapeti France, ki da je svojo ustvarjalnost črpal naravnost iz kozarca. To, da človek ne pride v enciklopedijo, ker je pijanec, ampak mora biti še vse kaj drugega, je pa nadaljevanje, ki ga nihče več ne sliši.


Tako je bilo danes, pa bo verjetno še velikokrat. A dan ni enak dnevu in ljudje tudi niso vsi po vrsti smetnjaki za internetno šaro. Zato se vedno znova  veselim februarskih dni, ko  je  končno čas za srečanje s tistimi, ki imajo vsakršno ustvarjalnost radi. Ki ob tem, ko postavijo »neumno« vprašanje, s svojim življenjem hkrati kažejo drugo plat. Veliko časa namenjajo »nekoristnim« stvarem, pojejo v zboru ali sami, igrajo instrument v glasbeni šoli, berejo knjige, ki niso za obvezno domače branje, in igrajo v gledališkem krožku. Ob tem ne pričakujejo petke v redovalnici in če kaj grdega rečejo, se znajo opravičiti. Namesto konfliktov izbirajo sodelovanje. Pri neumnostih ne valijo krivde na sošolce in njihove mame ne lažejo, da z njimi doma ni nobenih težav. Predvsem pa so pametnejši od svojih telefonov.


Bog je že vedel, da je treba delo osmisliti, predvsem pa po naporu počivati. Zato je uvedel sedmi dan, dan za praznovanje in počitek. Zato vsem, ki hodimo po skupni ali podobni poti, velikim in malim, zaželim v prihodnjih negotovih časih še veliko mirnih, osrečujočih kulturnih praznikov.


Emilija Kladnik Sorčan

Oglejte si tudi

Komentarji

Za komentiranje se morate prijaviti.
Na ta prispevek še ni komentarjev. Bodi prvi!