Pogled na Celje je bil lep, na trenutke se je zazdelo, da so luči ujete med veje iglavcev in nas zvedavo spremljajo. Prvi daljši postanek je bil na Rožnem vrhu. Francka in Franc nas ob vsakem pohodu, pa tudi sicer, kadar nas pot pripelje na njuno kmetijo, toplo sprejmeta, pogostita in klepet z njima je vedno zanimiv. Tudi ta večer smo bili bogato postreženi. Hvala vama, želimo vama, da bi še dolgo zdrava pričakala pohodnike!
Na Gori, pravzaprav v koči, sta nas že pričakovala Miran in Marta, ki sta bila ta konec tedna dežurna. Kot sta obljubila na silvestrovanju, sta pripravila topel obrok. Pa ne samo ričet, tudi pasulj. Joj, kako je teknilo! Topel obrok na žlico je pri planincih vedno dobrodošel. Ob odhodu in mnogih zahvalah za toplo presenečenje in okusno malico je sledilo povabilo na Kočo k Tomažu.
Pot v dolino je hitro minila. Tu in tam kakšen zdrs, vrisk, pesem in že je bilo pred nami Šmartno.
Pri Stožirjevih, kjer smo z mladimi in s prijatelji z Grmade počakali na prevoz, smo bili postreženi z dobro domačo ocvirkovo potico in ogovorjeni s prijazno besedo »šefice«. Ni kaj, pester nočni pohod! Tudi narava nam je bila naklonjena! Na parkirišču v Vojniku smo se poslovili, si stisnili dlani in se vsi strinjali: »To moramo ponoviti!«
Tako je nočni pohod dodal mozaik k doživetjem pred- in ponovoletnim dogajanjem. Bili smo na Stolpniku, z vinogradniki pri Tomažu, silvestrovali v Koči ter se udeležili pohoda na Osankarico oz. na bojišče Pohorskega bataljona.
Tekst in foto: Zvonka Grum