Logo MojaObčina.si

Vojnik

Deli
Avtor: Lea Sreš,

Nočni pohod na Kunigundo

Malo pred 17. uro so se pohodniki začeli zbirati. Bilo jih je več kot smo pričakovali. Njim znana pot jih je vabila in kar neučakano so se premikali proti mostu. »Ja, saj poznamo pot! Mi gremo počasi naprej. Se vidimo na Gori!« In tako so prvi udeleženci nočnega pohoda na Kunigundo krenili v tih, zimski večer. Prijeten klepet o minulem praznovanju novega leta se je zlil v ta petkov »vzpon«.

Z znancem sva jo počasi mahnila za njimi. Pogovor je začel takole: »Se strinjaš, da nas novo leto vedno znova vabi na pot iskanja? K iskanju novih poti, krajev, ljudi, običajev, pa tudi sreče?« Vedela sem, da bo to razpredanje posegalo v globoke misli in znane reke. In tako je tudi bilo, ko je nadaljeval: »Kakor koli se obrneš, vedno moraš začeti pri sebi. To je pot do srca, do lastnih želja, potreb in vrednot življenja. Ne žar luči in ne zunanji lesk daril je ne more dati!« K temu ni bilo kaj dodati, pa sem vseeno poskusila, da je ravno decembrski čas tisti, ko se zazremo vase. Pa se ni vdal kar tako in je nadaljeval, da so tople besede in dlani, ki si jo stisnemo drug drugemu, namig, da smo s svojo pomočjo in prijateljstvom nekje v bližini, da v tem iskanju nismo sami. Pritrdila sem mu in predlagala, da je tudi zdaj tak trenutek, kjer misli odtavajo v skrivnost gozda, ki se je začel neenakomerno vzpenjati.

Pogled na Celje je bil lep, na trenutke se je zazdelo, da so luči ujete med veje iglavcev in nas zvedavo spremljajo. Prvi daljši postanek je bil na Rožnem vrhu. Francka in Franc nas ob vsakem pohodu, pa tudi sicer, kadar nas pot pripelje na njuno kmetijo, toplo sprejmeta, pogostita in klepet z njima je vedno zanimiv. Tudi ta večer smo bili bogato postreženi. Hvala vama, želimo vama, da bi še dolgo zdrava pričakala pohodnike!

 

Na Gori, pravzaprav v koči, sta nas že pričakovala Miran in Marta, ki sta bila ta konec tedna dežurna. Kot sta obljubila na silvestrovanju, sta pripravila topel obrok. Pa ne samo ričet, tudi pasulj. Joj, kako je teknilo! Topel obrok na žlico je pri planincih vedno dobrodošel. Ob odhodu in mnogih zahvalah za toplo presenečenje in okusno malico je sledilo povabilo na Kočo k Tomažu.

Pot v dolino je hitro minila. Tu in tam kakšen zdrs, vrisk, pesem in že je bilo pred nami Šmartno.

Pri Stožirjevih, kjer smo z mladimi in s prijatelji z Grmade počakali na prevoz, smo bili postreženi z dobro domačo ocvirkovo potico in ogovorjeni s prijazno besedo »šefice«. Ni kaj, pester nočni pohod! Tudi narava nam je bila naklonjena! Na parkirišču v Vojniku smo se poslovili, si stisnili dlani in se vsi strinjali: »To moramo ponoviti!«

Tako je nočni pohod dodal mozaik k doživetjem pred- in ponovoletnim dogajanjem. Bili smo na Stolpniku, z vinogradniki pri Tomažu, silvestrovali v Koči ter se udeležili pohoda na Osankarico oz. na bojišče Pohorskega bataljona.

 

Tekst in foto: Zvonka Grum

Oglejte si tudi

Komentarji

Za komentiranje se morate prijaviti.
Na ta prispevek še ni komentarjev. Bodi prvi!