»Kar naprej, kar naprej,« se je slišalo iz hiše, saj je skozi okno videla, ko smo prihajali na obisk. Gospa je pred dnevi praznovala svoj 94. rojstni dan. Na njeni mizi je polno knjig, ki jih po malem prebira. Stekel je prijeten klepet in Jožica nam je povedala, da je pri 16 letih odšla na delo v Beograd, kjer je imela zelo slabe razmere in je, kljub temu da je delala, bila tudi lačna. Kasneje se je zaposlila v Avstriji, tam ni bila lačna in tudi plačilo je dobila.
Vrnila se je v Šentjur in se zaposlila v tovarni Toper Celje. Prvi mesec njenega službovanja je na delo iz Šentjurja v Celje in nazaj hodila peš. Od doma je odšla ob pol enih zjutraj, ker je z delom začela ob 4. uri. Potožila je vodji, ta je dovolil, da je prihajala na delo takrat, ko je pripeljal vlak. V Topru je bila zaposlena 16 let. Tudi v partizanih je bila nekaj mesecev, dobila je hude ozebline in je prišla domov. Z možem sta si uredila lep dom in bila je druga mama trem otrokom. Srečna in zadovoljna nas je pospremila do vrat in obljubili smo si, da se kmalu vidimo.

Tekst in foto: Magda Kajzba