Logo MojaObčina.si

Vojnik

Deli
Avtor: Lea Sreš,

Silvestrovanje članov Društva upokojencev Vojnik

Silvestrovanje članov Društva upokojencev Vojnik

Na začetku, dokler sta bila še duh in telo spočita, smo se najprej spomnili, da se radi družimo, ker nam je lepo, ker je prijetno poklepetati o tem in onem. Prav je, da držimo skupaj, ker tako lažje pomagamo eden drugemu in rešujemo težave, ki nas pestijo. V prvi vrsti je to težak gmotni položaj precejšnjega dela upokojencev, ki ga povzročajo v prvi vrsti nizke pokojnine. Pod pragom revščine je vsak šesti upokojenec. Še sreča, da smo upokojenci s pomočjo svoje krovne organizacije letos uspeli s predlogom o najnižji pokojnini 500 evrov za polna delovna leta. Pa še bi lahko naštevali nerešena vprašanja, kot so demografski sklad, nesprejetje zakona o dolgotrajni oskrbi in tako naprej. Debate je bilo kmalu konec, Murni so v roke prijeli svoje instrumente, zadonela je glasba in nas kar sama povabila na plesišče. Tam smo se trudili vsak po svoji moči, da zavrtimo svoje soplesalke in v hlape spremenimo popito vince.

 

A smo kmalu dobili konkurenco. Na naše plesišče sta prišla Ana in Ivan, tekmovalca v plesu. Ob njunem virtuoznem plesu smo seveda vsi obnemeli in ko sta končala, smo njun ples nagradili z gromkim aplavzom. Ob njunem plesu sem se spomnil znamenitih verzov iz Prešernovega Povodnega moža: »Ne vidi se, kdaj de pod noga udar', plesala sta, ko bi ju nosil vihar.«

 

Tako smo se še naprej zabavali v prijetni družbi ob plesu, lepi glasbi, dobri jedači in pijači, ko nas je obiskal Božiček z dvema košema daril ter obilo dobrih želja, ki jih je kar nekajkrat ponovil, da bodo ja čim bolj držale. Seveda smo ob polnoči začeli z odštevanjem zadnjih sekund, si natočili penino, nazdravili in si zaželeli vse dobro v novem letu. S takim tempom smo potem nadaljevali vse do zgodnje jutranje ure. Pred slovesom se nismo pozabili zahvaliti za odlično pripravljen večer Tatjani in njeni pomočnici Hedviki.

Pred gostiščem nas je s svojimi ogretimi avtobusi potrpežljivo čakal Duši, da nas je prijetno utrujene varno odpeljal domov.

 

Tekst in foto: Marijan Kajzba

Oglejte si tudi