A smo kmalu dobili konkurenco. Na naše plesišče sta prišla Ana in Ivan, tekmovalca v plesu. Ob njunem virtuoznem plesu smo seveda vsi obnemeli in ko sta končala, smo njun ples nagradili z gromkim aplavzom. Ob njunem plesu sem se spomnil znamenitih verzov iz Prešernovega Povodnega moža: »Ne vidi se, kdaj de pod noga udar', plesala sta, ko bi ju nosil vihar.«

Tako smo se še naprej zabavali v prijetni družbi ob plesu, lepi glasbi, dobri jedači in pijači, ko nas je obiskal Božiček z dvema košema daril ter obilo dobrih želja, ki jih je kar nekajkrat ponovil, da bodo ja čim bolj držale. Seveda smo ob polnoči začeli z odštevanjem zadnjih sekund, si natočili penino, nazdravili in si zaželeli vse dobro v novem letu. S takim tempom smo potem nadaljevali vse do zgodnje jutranje ure. Pred slovesom se nismo pozabili zahvaliti za odlično pripravljen večer Tatjani in njeni pomočnici Hedviki.

Pred gostiščem nas je s svojimi ogretimi avtobusi potrpežljivo čakal Duši, da nas je prijetno utrujene varno odpeljal domov.

Tekst in foto: Marijan Kajzba