Logo MojaObčina.si
DANES
10°C
5°C
JUTRI
17°C
-1°C
Oceni objavo

Poslovil se je glasbeni mojster in zlati nagrajenec Franci Zeme

… Tam na tujem, sinko, sreča ne cvete, saj domuje sredi rodne le zemlje, sinko zlati, žuljave ti dam roke, v njih je sreča, v njih drhti srce …

Franci Zeme se je poslovil 14. junija 2018. Bil je velik ljubitelj domače zemlje, domovine, družine in vsega lepega, kar odseva v teh verzih, ki jih je v svojih otroških letih pel njegov sin Bojan, zdaj pa vnuk Dominik. Rodil se je 21. julija 1941 na Teharju. Harmonika je bila instrument, na katerega si je srčno želel igrati, a mu zaradi pomanjkanja denarja to ni uspelo. Kljub temu da je znal delati, tudi z žuljavimi rokami, je moral na ljubljeno harmoniko dolgo čakati. Z zbiranjem starega železa in tako prisluženim denarjem si je končno lahko kupil prvo ljubljenko. Tega trenutka ni nikoli pozabil.


Življenjska pot ga je zanesla na hrib svetega Tomaža nad Vojnikom, kjer sta si z ženo Faniko ustvarila prijeten dom. Harmonika, glasba, dom … Zanj je to bila neizmerna sreča, ki se je podvojila s sinovoma Bojanom in Andrejem. Že v zibel jima je položil ljubezen do domače glasbe. Skupaj so peli in zgodaj jima je omogočil glasbeno izobrazbo. Glasbeno udejstvovanje je postalo zanju velika ljubezen in poklic. Na hribčku nad Vojnikom je Franci ustvarjal glasbo, ki je z njegovim ansamblom razveseljevala ljudi. Poleg instrumentalistov je imeli vedno zanimive pevske sestave, ki so peli melodije, med katerimi jih je nekaj postalo zimzelenih. Ustvaril je sedemdeset skladb, med njimi mnoge tudi za druge ansamble in jim na ta način pomagal »rasti« na narodno-zabavnem področju.


Bil je zaposlen, saj se samo z glasbo ni mogel preživljati, kar seveda ni čudno, saj je na svoji glasbeni poti opravil nešteto nastopov v dobrodelne namene za različna društva, na dobrodelnih prireditvah, koncertih, ozvočeval prireditve, koncerte, pokopališče … Sodeloval je na festivalih, najraje na Ptujskem, kjer je bil rekorder s svojimi 24 udeležbami. Osvojil je različne nagrade. Največ sta mu pomenila zlata Orfeja. Na festivalu v Števerjanu so leta 1987 njegov ansambel razglasili za najboljšo glasbeno skupino. Bil je vodja skupine Stari prijatelji petih harmonik in klarineta. Kot član PGD Vojnik je bil duhovni vodja ter začetnik revije Ostanimo prijatelji, ki je celo desetletje potekala na dvorišču gasilskega doma Vojnik.


V občini Vojnik so se zavedali njegovega pomembnega dela s področja kulture in prostovoljstva, zato so mu leta 2001 podelili zlati vojniški grb. Francijeva značilnost je bila skromnost, pri glasbi pa doslednost in natančnost. Bil je zahteven najprej do sebe, nato še do drugih. Zelo dobro in predvsem vztrajno je sodeloval z različnimi ansambli, vokalnimi skupinami in ničkolikokrat je vedno znova znal sestaviti svoj ansambel, četudi je bilo treba repertoar vaditi spet od začetka. Spletal je nova in ohranjal stara prijateljstva. V zadnjem času je s svojim ansamblom še posebej sodeloval z Arclinskimi fanti ter na ta način obudil tiste svoje prve melodije.

Andrej in Bojan sta bila in bosta ponosna nanj, zato sta z največjim veseljem skupaj z njim zaigrala kot ansambel ali kot družina, ki se je glasbeno razširila s snaho Danijelo ter vnuki Matjažem, Laro, Dominikom in Katarino. Nadaljevali bodo glasbeno poslanstvo, ki ga je Franci s takšno strastjo posredoval vsakemu posebej kot tudi številnim učencem, ki so se pri njem naučili igrati in spoštovati slovensko glasbo.


Bil je človek, ki je pomagal. Lani je bil ob požaru deležen pomoči tudi on. Njegovi glasbeni prijatelji so bili pobudniki dobrodelnega koncerta ob sodelovanju RK in Karitas. Na žalost je kmalu po tem dogodku prišla vest o njegovi resni bolezni. Poslednji čas je preživel doma, v oskrbi žene Fanike in ostalih domačih ob pomoči zdravstvenega osebja. Izpolnili so mu željo, da do konca živi doma, kjer mu je bilo vedno najlepše. Dokler bo ostajala lepa slovenska glasba, dokler bo naša domovina Slovenija, dokler bodo živeli njegovi potomci, bo živel z njimi, predvsem v glasbi, ki jo je ustvaril in jo pustil nam.

 
Tekst: Milena Jurgec
Foto: Matjaž Jambriško

Oglejte si tudi