Po vsem lepo doživeti maši so sledili klepet, druženje in pogostitev. Nehote so mi misli uhajale k misli tedna, ki sem jo prebrala v Vojniškem zvonu. Ko so se prve na hitro izmenjane besede, v izgovoru gremo na kosilo, umirile, in popeljale govorce k minljivosti in hitro minevajočim dnem, tednom, letom …, se je umiril tudi korak. Ni manjkalo nasvetov, drobtinic in iskric življenja ter rahločutnih želja. Ko se je popoldan že spogledoval z večerom, je bilo treba v dolino. Nekajkrat na leto je lepo, če se snidemo na hribčku. Kot sem nekoč že zapisala, Koča pri Tomažu ni le dom planincev, temveč vseh Vojničanov.

Ta dan so na Koči dežurali Olga, Viktor, Cvetka in Vili. In uvodne misli se nanašajo nanje …

Hvala vam za prijaznost in dobro voljo. Nam, ki se ustavimo in obiščemo Kočo ter radi povabimo še koga, občutek pove, da ste nas veseli, in nam je v vaši družbi lepo.

Tekst in foto: Zvonka Grum