Marčevsko druženje z varovanci Sožitja, društva za pomoč osebam z motnjami v duševnem razvoju Žalec, je spet potekalo v oživljanju besedil Ivana Cankarja, tokrat Peharja suhih hrušk, zgodbe za otroke. Videti je bilo, kako si med pripovedovanjem za očmi slikajo veliko omaro s starinskimi vrati, za katerimi so zaklenjeni sladki krhlji hrušk, ključ pa nosi mati v žepu predpasnika. S stopnjevanjem pripovedi se je večalo njihovo vznemirjenje in na koncu sočutje do matere, ki je zajokala zaradi lačnih otrok. A to ni bil višek občutkov. Završalo je v prostoru, ko je Veronika iz svoje torbice vzela vrečko suhih hrušk in jo v smehu položila na mizo. Kakšno presenečenje! Takoj za tem smo na jeziku že okušali sladkobo sušenih hrušk in toliko bolj razumeli mladega Ivana Cankarja, ki naredil nekaj, kar ne bi smel.

Dovolj časa je ostalo še za rusko ljudsko pravljico Trije medvedi, ki je še niso poznali ali se je niso spomnili. Imeli smo plišastega očeta medveda, malega Miška, mama medvedka pa sem bila jaz, pripovedovalka. Uživali so v napetosti in strahu, da deklico, ki je zašla v hiško medvedov, zalotijo pri njenem raziskovanju.

Irena Štusej