Vrhnika je prav slovesno vstopila v Cankarjevo leto, še preden ga je slavnostno oznanilo presvitlo državno vodstvo. Luč sveta je že ugledala zbirka Cankarjevih stripov, pa slikovit koledar, nastala je otroška slikanica o možu, ki je iskal srečo, projekt obnove Cankarjeve spominske hiše pa je uspel na razpisu za evropska sredstva. Rezervacije terminov za obisk hiše dežujejo za leto dni vnaprej, nič manj pa se ne množijo ideje, kaj vse in kako bi še obogatili program dogajanja v Cankarjevem mestu. Z velikim veseljem ugotavljam, da je vrhniška javnost s polnimi pljuči zadihala s Cankarjem. Nekateri se bodo gotovo aktivno vključili v načrtovane dogodke in projekte, drugi kot hvaležni obiskovalci. Obujale se bodo stare anekdote iz Cankarjevega življenja, mediji nakazujejo, da se bomo ukvarjali tako s pisateljevim ljubezenskim življenjem kot njegovo »skrivnostno« smrtjo. Domača javnost v tem oziru že zdaj ne zaostaja.
Ivan Cankar v Sinji Gorici leta 1900?
Naš časopis nam je 30. oktobra 2017 na 69. strani prinesel lično črnobelo fotografijo lastnika Janeza Jerine, na kateri naj bi bil skrajno desno spodaj sam Ivan Cankar, a tedaj še brez brkov. Fotografija naj bi nastala v Sinji Gorici ob žegnanju na sv. Joba dan, leta Gospodovega 1900. Zaradi visoke kakovosti jo je moč poljubno povečati. Nekateri menijo, da je na njej pravi Cankar, drugi ugotavljajo, da ima za spoznanje premajhna ušesa in oči. Kakorkoli, dejstvo je, da je I.C. od leta 1898 pa do 1903 stanoval na Dunaju. V Ljubljano se je vrnil šele konec oktobra tega leta, da bi si ogledal odrsko uprizoritev njegovega »Kralja na Betajnovi«. Šele ob tej priložnosti je, po petih letih, zopet obiskal domačo Vrhniko. Poleg tega je, sodeč po znameniti fotografiji Literarnega kluba na Dunaju, I.C. že leta 1896 puščal brke, ki so bili do leta 1900 že prav značilno zavihani. Dopuščam sicer možnost, da je obravnavana fotografija nastala v času, ko I.C. še ni imel brk, a na to ne bi stavil klobuka, saj je s povečavo videti, da na levem prstancu nosi prstan. Enak pomislek sem imel pred časom tudi že glede leta 1952 najdene domnevne fotografije I.C. iz leta 1897, ki jo je France Dobrovoljc vključil celo v svoj Cankarjev album. Kakorkoli, če bi že iskal povezavo med I.C. in Sinjo Gorico, bi prej stavil na črtico »O prešcah« iz leta 1903: »Na holmu je zaklenkalo žalostno, kakor da bi zvonilo umirajočemu. Lojze je hotel sesti v travo ob poti, da bi si odpočil, toda pokleknil je in je legel nato z vsem telesom. Tudi meni je bilo, kakor da bi stal na gugalnici; zibala se je cesta, zibal se je holm…«
Cankarji na Kurenu?
Zadnja številka Našega časopisa (29. januar 2018) nam je na 12. strani prinesla članek Dimitrija Kebeta »O Vrhniškem in horjulskem gradu«. Dočim so najdbe g. Kebeta v okolici Vrhnike nadvse vznemirjujoča tema, pa mimo nekaterih navedb o I.C. v članku ne morem, če bi še tako želel. Najprvo g. Kebe trdi, da so na Kurenu »v stari kašči, ki je služila kot sušilnica sadja, nekaj časa prebivali Cankarjevi« po tem, ko jim je pogorela hiša na Klancu. Na stavbi naj bi bila tudi »spominska tabla«, a naj bi »bila žal ukradena.« Zadeva je najmanj nenavadna, saj profesor France Dobrovoljc v podrobnem popisu prebivališč Cankarjeve družine Kurena nikjer ne omenja. Leta 1976 so ob stoletnici pisateljevega rojstva na ta poslopja namestili obeležja. Pravzaprav vemo le za dve stavbi, kjer obeležij danes ni. Prva je že davno podrta Jelovškova hiša v bližini vrhniškega kolodvora, kjer je umrla druga sestra Marija ter podrti hlevi nekdanje gostilne Mantova, kjer se je rodila sestra Neža. Prva obeležja nikdar ni imela, pri drugi je neznano kam izginilo ob neki prenovi hotela Mantova. Še pogumnejša pa je Kebetova trditev, da je I.C. na Kurenu »dobil navdih za črtico Skodelica kave.« Slednja je izšla v Ljubljanskem zvonu julija 1910, ko je I.C. bival na ljubljanskem Rožniku. Pred »petnajstimi leti«, kot zapiše v črtici, so bivali na Vasi št. 8 na Vrhniki, kjer sta mu umrli tako stara mati Marija kot mati Neža in tod se je pripetila znamenita prigoda s skodelico kave. »Tri ali štiri leta kasneje,« ko je že bival pri Löfflerjevih na Dunaju, pa je podoživel dogodek, ko mu je »tuja ženska prinesla kavo v izbo.« Niti trohice mesa torej okrog te kosti.
Da pa se je I.C. v mladosti in tudi v poznejših epizodah bivanja na Vrhniki nemalokrat odpravil na Kuren, pa je dejstvo. I.C. je bil na sploh znan po večurnih sprehodih, na katerih je iskal navdiha za svoje delo. O tem nenazadnje govori njegov pristni podpis na lesenem podporniku v cerkvici sv. Miklavža. A na Kuren ga je vezal prav poseben dogodek iz otroštva, ko je ministriral pri oltarju sv. Pavla. Skopo ga je opisal v črtici »Križev pot« iz leta 1901, zato nam je pri njegovem razumevanju v veliko pomoč »Cerkveni maček« Karla Grabeljška. Grabeljšek je bil prav tako vrhniški ministrant, le trideset let pozneje. Nekoč so Vrhničani opravljali prošnje procesije za dež ali lepo vreme k Sveti Trojici, če pa je bila suša dolgotrajna, so poromali k sv. Miklavžu na Kuren. Naloga ministranta je bila, da je na čelu procesije nosil težak lesen križ. Skoraj dve uri hoda z dvignjenim razpelom ni mačji kašelj, zato tudi I.C. zapiše: »Vzdignil se je najvišji klanec; tam zadaj, za smrekami, se je že videlo jabolko na zvoniku podružnice. Ali Marko ga ni videl. Silen strah ga je obšel, ko je ugledal strašni klanec, - strašni prepad. In poslednje upanje ga je obšlo obenem, - bežati!«
Beg možganov oziroma goli Cankar sredi mesta
Na plakatnih mestih po Vrhniki se je pred kratkim znašel plakat s pokvečeno podobo golega I.C. »Mati podaljšan Macchiato bi,« je verjetno mišljeno kot parafraza Skodelici kave. Sporočilo plakata naj bi bilo v zapisanem vprašanju: »Kdo bi ustvarjal slovensko zgodovino, če bi odšli najboljši?« in pristavku »Beg možganov.« Gre pravzaprav za izdelek agencije Publicis (Gregor Čeferin (oblikovalec, ilustrator in tekstopisec), Toni Tomašek (kreativni direktor), Miha Bevc (kreativni direktor) in Drago Mlakar (tekstopisec)), ki je na 23. Slovenskem oglaševalskem festivalu SOF prejela Veliko nagrado žirije za zmago v tekmovalni skupini »zunanje oglaševanje.« Podjetje TAM-TAM je leta 2014 v sodelovanju z Mladinskim svetom Slovenije izvedlo prvi natečaj z naslovom Plaktivat, ki naj bi nagovarjal aktualno temo »bega možganov« in komisija je kot zmagovalnega izbrala izdelek agencije Publicis: »Zmagovalna serija treh plakatov je podala izredno premišljen odgovor na nereševanje problematike bega možganov, ob enem pa je v svoji interpretaciji odlično zajela medij plakata. Ker smo Slovenci narod brez kraljev, osvajalcev in generalov (z izjemo Rudolfa Maistra), so uporabljeni literati Ivan Cankar, France Prešeren in Srečko Kosovel, v očeh vsakega Slovenca nesporne in skoraj edine avtoritete narodne identitete. In tu nas prešine misel, kaj bo s Slovenijo čez eno ali dve generaciji, če bomo izgubili svoje prihodnje velikane. Prav zato je kreativna rešitev agencije Publicis najbolje zajela predmet razpisa.« No, če je pogoj za dobrega plaktivista nepoznavanje slovenske zgodovine, potem je utemeljitev seveda hudo tehtna. Gledal sem torej plakat golega Cankarja v januarskem snegu in tuhtal kaj je o begu možganov zapisal med svojim desetletnim bivanjem na Dunaju, pa kako tovrstna upodobitev bogati umetniško dogajanje v Cankarjevem letu. Mimo je s počasnim, a odločnim korakom pridrsal starejši možak ter zateglo in globoko, prav iz dna srca, rignil. Oh, ubogi slovenski narod, kaj vse si prisiljen požreti.
Table, vogalniki, spomeniki
V Cankarjevem letu se sicer obeta kar nekaj projektov, ki bodo primerno obeležili kraje iz življenja I.C. Verjetno najdrznejša je prav ideja Bojana Mavsarja, da bi hišam na Klancu in na poti do Vrzdenca vgradili vogalnike s prizori iz njegovega življenja. Vse ideje so dobrodošle, a zakaj ne bi tekoče leto izkoristili za razrešitev nekaterih dilem preteklosti? V kleti Cankarjeve spominske hiše se že desetletja nahaja kamnita plošča, ki so jo leta 1930 slovesno namestili na hišo. V zakristiji sv. Trojice na novo lokacijo potrpežljivo čaka obeležje iz leta 1976, ki je bilo sneto v času prenove fasade. Še večje težave imajo sosedje v Horjulu. Lastnik hiše, kjer se je rodila Cankarjeva mati (Vrzdenec 16), po kvalitetni prenovi fasade na svoje mesto ni vrnil plošče, ki so jo tja leta 1971 namestili učenci in učitelji OŠ Horjul. Po vasi se govori, da je na podoben način odšla tudi tabla s hiše sredi vasi, v kateri je pozneje živela mati Neža. Nekdanja spominska soba na Železnikovi domačiji pod cerkvijo pa že nekaj časa večinoma promovira uspešno gospodarjevo obrt. Res, tudi brez postavljanja novega spomenika Cankarjevi materi sosede ne čaka ravno malo dela.
Damjan Debevec, Foto: DD
