Logo MojaObčina.si
DANES
19°C
8°C
JUTRI
24°C
7°C
Oceni objavo

"Lepoto želim vdahniti v vsakdanjik"

V Cankarjevi knjižnici Vrhnika je do konca leta na ogled zanimiva razstava lesenih skulptur z naslovom Zverinice. Avtor Igor Pavlovčič, doma z Vrhnike, zase pravi, da ni umetnik, temveč delavec. S svojstvenimi izdelki, narejenimi iz lesa in kovine, je pričel šele pri 45 letih. A vendar se ob ogledu njegovih stvaritev zdi, da se s tem ukvarja že ves čas. Razgovor z njim nam daje slutiti, zakaj je temu tako.
 

Vaši izdelki so narejeni iz lesa in kovine; zakaj ste se odločili za takšno kombinacijo?

Nisem se načrtno odločal za kombinacijo materialov. Po letih izdelave in obdelave produktov iz nerjavečega jekla sem si preprosto zaželel širše možnosti izražanja. In tu se je les prikazal sam od sebe. Pri ravnanju z njim sem še skorajda začetnik. Hvaležen sem, da so mi pri prvih korakih nesebično svetovali pri Mizarstvu Rožmanec. Les je živ material in ga lahko krasno izkoriščam za pripovedovanje svoje zgodbe. Naravnost očaran sem nad zmožnostmi izražanja z njim. Ker pa sem vešč obdelave kovine, seveda ta ni popolnoma izvzeta iz zgodbe.

 

Od kod navdih? V vaših delih prevladujejo živali; če bi si morali izbrati živalski totem, ki vas najbolje opredeljuje, katerega bi si izbrali?

Vesolje je veliko. Je povsod okrog nas. Potrebno je le izostriti vid, našpičiti ušesa, nameniti čuteč dotik in vsebina se kar sama izliva pred nas. V živalih je narava izražena v njeni prvobitnosti. Tu ni prostora za manipulacijo, laži, spletkarjenje. Rad imam iskrenost in neposrednost. Zato so izdelki na razstavi namenjeni tudi dotikanju. Ne pokrivam jih s steklenim zvonom. Za totem bi si izbral volka.

 

Zverinice so prijazne, otroško simpatične. A kot nakazuje naslov, najbrž kdaj pa kdaj tudi ugriznejo. Grize iskrenost, resnicoljubnost?

Zver nikoli ne ugrizne iz slabih namenov. To počne zgolj človek. Ne zaradi zla, ki bi ždel v naši naravi, pač pa zaradi možnosti. Ustvarili smo okolje, v katerem se posameznik s prej omenjenimi manevri zlahka povzpne po družbeni lestvici. Oblikovali družbo, v kateri lahko nespametni modruje filozofu in počasnejši narekuje tekaču tempo. Ker je človek socialno bitje, je to zanj pač pomembnejše in ugodneje kot trdo, garaško in pošteno delo. Tega se načeloma zavedamo, a ukrepamo ne. V okolju, ki daje prednost formi pred vsebino, je to nekaj normalnega. Sta pa resnica in iskrenost tesno povezana s prijaznostjo in pogumom. Zatorej; četudi resnica boli, je daleč bolj prijazna kot laž. Laž in prevara sta postala v človeških življenjih vse preveč dopustna. Na glas ju obsojamo, ko pa nogometaš nam ljubega kluba goljufivo zabije gol z roko, vsi veselo ploskamo in ga kujemo v zvezde.

 

Navdih za svoja dela najdete tudi v delih ostalih umetnikov. Se vam zdi takšen ustvarjalni prepih nujen ali se je kdaj potrebno umakniti tudi v lastni svet?

Sam se nimam za umetnika. Bolj se trudim postati Človek. Moj prvobiten namen ni narediti nekaj novega in izvirnega, temveč vdahniti lepoto v vsakdanjik. Po mojem mnenju se umetnost že predolgo časa ukvarja s problemom »Vse je že storjeno – kaj pa sedaj?«. Zato sem tu našel nek zdrav način komunikativnega izražanja. Del, navdahnjenih z deli drugih, nikoli ne naredim brez vednosti avtorja izvirnika. In odziv je navdušujoč, zato s prepihom nimam nobenih težav. V svojem svetu tičim sleherni dan. Z glasbo na ušesih in obdelovalnim orodjem v rokah.

 

Vaša ustvarjalnost je naravnost izbruhnila v zadnjem letu; kako ste našli ta svoj izvir? Kakšen je vaš ustvarjalni proces?

V mladosti sem želel postati slikar. Zaradi družinskih razmer sem misel na študij slikarstva kmalu opustil. Življenje me je peljalo po mnogih poteh. Bil sem slikar samouk, kamnoseški vajenec, izvajalec učne pomoči na osnovni šoli, monter sejemskih prostorov, grafični oblikovalec, nazadnje ključavničar in še bi lahko našteval. Na mnoga od njih sem se bil primoran podati. Vendar pa se je izvir, kot ga imenujete, ravno zaradi tega dodobra napolnil. In se je prelil. Nekako tako kot Lintvern (smeh). V mojem primeru je bila pot zelo vijugasta, kar pa se je glede ustvarjanja izkazalo za izjemno koristno. Imam kar nekaj znanj z različnih področij in veliko delovnih izkušenj. Vse to pa se izkazuje v pričujočih izdelkih. Nekega načrtnega procesa se ne držim. Včasih kakšen izdelek prej skiciram, drugič improviziram in preizkušam. Vse je odvisno od razpoloženja in trenutnih vzgibov. Tehnično načrtovanje pa seveda mora biti prisotno skozi ves proces izdelave. Največji problem pri tem mi dela lepljenje, saj zahteva čas. Čas in ustvarjalni izbruh ne hodita ravno z roko v roki. Impulzivnost takrat preusmerim na obdelavo kovine.

 

Razstavljate v knjižnici; radi berete? Lahko naštejete nekaj knjig, ki so vas v zadnjem času navdušile?

Misel o razstavi je res dozorela ob mojem obisku knjižnice. Na Vrhniki imamo res krasno. Zahvalil bi se zaposlenim za čudovito sodelovanje pri izvedbi. Vse se je nekako poklopilo tudi z mojo ljubeznijo do čtiva. Rowlandsov Filozof in volk je ključnega pomena za mojo interpretacijo sveta in izražanje. V zadnjem času so me navdušile še Grunbergova Tirza, Temina, Ostrina in Ni je več Flynnove ter Nenavadno romanje Harolda Fryja Joyceve. Pred dnevi sem odložil Paasilinnijevega Tulečega mlinarja, sedaj pa je na vrsti Williamsov Stoner. Knjige me spremljajo že vse življenje.

 

Če bi morali izbrati mladinsko delo – katero se vam je najbolj vtisnilo v spomin?

Pika Nogavička! Rezervno pregelk kroglico namreč še vedno nosim v žepu (smeh). Za vsak slučaj. Če bi nekoč učinek že zaužite pričel izgubljati moč. Čez moje roke je šla že tolikokrat, da imamo danes doma drug izvod, saj prvi ni bil več uporaben. Ena mojih ljubših mladinskih knjig pa je tudi Vike Viking.

 

Filmi, glasba, potovanja?

Tudi; kakopak. Pred kratkim me je navdušil film Kvadrat režiserja Rubena Östlunda. Glasba me spremlja od jutra do večera in njen nabor sega vse od klasične in ljudske, preko jazza in rock’n’rolla do elektronike in minimalizma. Pač, odvisno od počutja. Potujem pa seveda vseskozi. Če ne drugače – v domišljiji. Vse, prav vse je vir navdiha in občudovanja.

 

Nam lahko zaupate še načrte za prihodnost? Se obeta še kakšna razstava?

Vsekakor bi rad nadaljeval s tovrstnim udejstvovanjem. Razstava v Cankarjevi knjižnici bo na ogled predvidoma do konca leta. Ker jo jemljem kot živo tvorbo, bom nekatere izdelke vmes dodal ali nadomestil z novimi. Doma namreč ni več prostora za vse. Prejel sem tudi že ponudbo za razstavo v ljubljanski kavarni. Z velikim veseljem pa lahko povem, da že potekajo dogovori s TD Blagajana o spomladanski razstavi v Starem malnu. Odkar ga namreč upravljajo sami, je kraj spet postal čaroben.

 

Maša Ogrizek, mladinska pisateljica in novinarka

Foto: FB Igor Pavlovčič

Oglejte si tudi