Logo MojaObčina.si

Vrhnika

Deli
Avtor: Hosta S.P.,

Svobodnost

Če želiš leteti, spusti vse, kar te pritiska k tlom.

Besedo svoboda lahko slišimo na vsakem koraku... svoboda gibanja, svoboda govora, svoboda odločanja... . Od svojega 13. leta se sprašujem, kaj pomeni ta beseda zares. Ne odločam o tem, kje in komu se rodim, ne izbiram svojega imena in porekla, ne privolim v vrtec ne v šolo, ne privolim v moralna pravila družbe, ne odločam o zakonih države, katerih ne-uboganje me lahko drago stane. Torej ni govora o svobodi gibanja, saj moram ob določenem času biti na določenem mestu vse svoje otroštvo in tudi v svoji odraslosti, se brez zavestnega hotenja, nihče ne izvije iz tega ritma. Tudi o svobodi govora ni sledu, saj te sleherna misel, ki ni v skladu s stopnjo zavesti družbe, spravi v težave. Tudi o svobodi odločanja ni moč ničesar reči, razen tega, kaj hočem jesti ali katero obleko želim nositi oz. odločanje znotraj družbeno ponujenega. Sleherna podrobnost našega otroštva kaže na determiniranost, ki nam vsili formo podobno kot kalup prisili beton v določeno obliko, v kateri zatrdi. Je svoboda iluzorna ali dosegljiva? Danes še vedno ne vem, kaj svoboda pravzaprav je, kljub temu pa čutim, da se je od prvega vzgiba hrepenenja po njej, začela neopazno zalezovati vame kot omamen vonj nepoznane cvetlice in danes, več desetletij kasneje, lahko rečem, da je svoboda dosegljiva otroku 'divjine'.

 

Otrok divjine ni nekdo, ki rase z opicami ali volkovi, temveč nekdo, ki je v sebi tako čist, da se ga družbena umazanija preprosto ne prime, kakor se umazanija ne prime lista lotosovega cveta. Že od maternice dalje je vzgajan z zunanjimi prisilami, a se v njem kljub temu ne zgane niti sled upora, kljubovanja, nasprotovanja, želje po nadvladi, maščevanju in drugih družbeno vsiljenih odzivov na represijo. Niti ne zapade v drugo skrajnost, ki je enako uničujoča, če ne bolj, zaradi svoje pajčevini podobne rahlosti, s katero nas uklene, t.j. z nekakšno duhovno požrtostjo, v kateri pozabi, kdo je in svojega miselnega ujetništva niti opazi ne več, s čemer postane strasten zagovornik in uslužen vojak svojega lastnega ječarja. Otrok divjine potrpi in ostaja sam svoj. Čistost v njem natančno presoja, kaj ji je življenjsko koristno in kaj ji streže po življenju. Naj bo to upor proti prisilam ali voljna privolitev v njih, v obeh primerih je čistost v smrtni nevarnosti. Čistost namreč ne pozna samouničujočih odzivov na življenjsko dogajanje kot so upor in druge že omenjene lastnosti duhovno otopelih, niti ne more s tujki zadušiti samo sebe, kar notranja privolitev v zunanje prisile je. Čistost v otroku divjine ne naredi ničesar. Ne sodi, ne zavrača in ne grize, niti se ne pusti vpeti v zanko iz ljubega miru ali želje po pripadnosti. Podobno kot kultivirana rastlina ne rase v tajgi ali džungli, tako se tuje misli, prepričanja in družbeni miselni vzorci ne primejo otroka divjine. Obdan s svojo nravnostjo ne pozna občutka ogroženosti, zato nasilni odzivi na poskuse kultiviranja njegove divjine niso izbira... prav tako kot ni plevela ne lepo negovanem vrtu. 

 

Danes je videti, da svobode v pravem pomenu besede ni več najti... da je pokopana pod določenostjo, ki nam jo narekuje družbeni sistem, katerega kolesje postanemo že v trenutku rojstva. A resnici na ljubo se kdo vendarle izmuzne vse-prežemajoči pajčevini podružbljenosti kot kak redek dragulj, ki ga človeško oko ne sme uzreti. Razpršeni po celi zemlji kljub svoji malo številčnosti, energijsko vzpostavljajo protiutež množici še vpetih, saj je moč osvobojene misli neskončno močnejša kot je je moč ujete misli. Tako se danes nahajamo v duhu časa, kjer se bitka med svobodo in ujetništvom bije izraziteje kot kdajkoli, čeprav je prešla iz stvarnega bojevanja na duhovno bojišče. Prepričana sem, da je duhovna otopelost priučena in ne naravna. Zdaj vstopamo v čas prebuditve po več tisoč letni uspavanosti, v kateri se bodo človeški napori iz preoblikovanja stvari, začeli preusmerjati v preoblikovanje duha in dviga zavesti. Do sedaj je bila stvar človekov cilj, zdaj pa se bodo začeli človeški napori preusmerjati v duha, stvari pa ne imeti več za cilj, temveč za minimalno sredstvo, ki vzdržuje njihovo stvar, t.j. njihovo telo.

 

Zgleda, da je dvojnost na zemlji v pomoč človeku, da doživi oboje in se na podlagi izkušnje svobodno odloči, kaj od tega mu je bolj domače. Kako bi drugače življenje rešilo samega sebe iz rok samovoljnega morilca, kakšen človek je? Zdi se prava mojstrovina življenjske modrosti, ki ne more nikogar prisiliti v živost, niti svoje lastne stvaritve ne, kateri je dala enake atribute, kot jih ima sama, svobodo.

 

Človek se mora povzdigniti nad očem viden svet, da lahko razume pojem svobode. Svoboda je duhovna kvaliteta, ki ji stvari ne morejo do živega, če jim človek kot edino svobodno bitje, tega ne dovoli. Svoboda nam je dana v zibelko, torej svoboda mišljenja, kljub temu pa smo pripravljeni iti v vojno z nekom, ki razmišlja drugače kot mi. Kadar se še čutimo ogroženi od drugačnega, potem vemo, da smo še zasužnjeni s svojo lastno pametjo. Svoboda diha in daje manever za tvorne odzive na karkoli se nam godi. Svoboda dopušča, svoboda sprejema.

 

Ima pa svoboda nekaj pogojev kot vsaka cvetlica, da lahko zacveti... imeti mora prostor! Tako duhoven, miseln mir... kot fizično, intimno samoto. Brez miru in brez samote ni svobode. Včasih so ljudje cenili ta dva gradnika bolj kot kruh in vodo, danes pa se zdi, da smo pripravljeni vse svoje zdravje zapraviti za najmanjšo materialno ugodnost. Ne pustite se potegniti v stvari in se z voljo povzdignite nad njih in zajadrajte v območjih duha, v duhovno divjino, ki je s človeško roko nedotakljiva. Vse stvari bomo izgubili, duha bomo obdržali... kakršen koli že bo, ko nas potegne s tega sveta.

 

Za društvo Hosta Marjeta Oblak

Oglejte si tudi