Logo MojaObčina.si
JUTRI
18°C
8°C
SOB.
25°C
7°C
Oceni objavo

S strategijo do preboja moči - Neizprosen uk mojstra

Ali sem še pameten, če mislim, da sem?

S strategijo do zdravja

 

Mojstri različnih celin in korenin imajo enako vedenje o tem, kako ohraniti ali povrniti zdravje... kadar jih poslušam ali berem. Njihovega znanja ne morem preveriti z bivanjem med njimi in preveriti, koliko od tega zares živijo. Večina njih sedi v središču pozornosti obdanih s trumami ljudi in kamer.  A nihče me ni o tem poučil bolj kot moj učitelj, ki znanje in moč jemlje neposredno od duha. Nikoli ni imel učitelja ali kake posebne šole, niti se ni izobraževal s pomočjo knjig, kaj šele interneta. Je povsem v sebi zakoreninjen in kot bi lahko rekli, še prvinski, docela nedotaknjen s pametarijami družbenega človeka. Ta sicer ve, da je moč v tem, da si, kjer pač si, in da si ne prizadevaš postajati, le doumi, da si že, karkoli si prizadevaš postajati. Seveda je to res... poudarjanje čuječnosti in prisotnosti in zavedanja.... Ne oporekam tega. Pravim le, da to vedeti pomeni pač le to vedeti.

 

Manjka nekaj, kar me je moj mojster kruto realno naučil, to je strategija zaživetja tega vedenja. Tako kot vsak drug človek, sem se tudi sama ujela v past, da s tem, ko nekaj preberem ali slišim in verjamem oz. sprejmem, da potem taka že kar avtomatično sem. Zrcaljenja mojega učitelja so bila neusmiljena. Ko sem že mislila, kako mi je uspelo in kako sem že vsa zavedajoča, me je lopnil po betici in boleče pokazal, kako še vsa spim. Naučena, da se ravnam po pravilih in smernicah, sem si neprenehoma ponavljala stvari, ki jih ne smem pozabiti, s tem pa samo sebe odrezala od tega, kar se mi je dogajalo pred očmi. Nisem znala vedeti, ne da bi mislila na to in obenem živela to vedenje, ne da bi se tega zavedala. Zavedanje samo v sebi nima zavedanje o samem sebi. Nekdo, ki neprestano ponavlja, kako se zaveda in kako misli, da je ves prisoten, gotovo ni. Prisotni so otroci, ki tega ne vedo. Prisotna so drevesa in živali, ki tega ne vedo. Zame je bila to povsem nemogoča naloga, kako biti v prisotnosti, ne da bi mislil, da si?

 

Bojevnikova strategija

Več kot 20 let že vem, da je notranja tišina tisto, kar premakne jeziček iz ne-zavedanja v zavedanje, iz neprisotnosti v prisotnost, iz bolnega duha v zdravega, iz mrtvega v živega. Vseeno pa si niti zdaj ne upam trditi, da sem kaj dalj od z-ja besede začetek. Z vsako plastjo in uvidom, ki se mi razkrije, bolj doumevam, kako malo vem. Kot da bi se potapljala skozi ozko temno jamo, ki se vedno bolj širi in razsvetljuje, s tem pa mi odkriva razgled na to, koliko še ne vem. Na trenutke prav strašljivo, a kot priznavam, nujno potrebno, da mojega duha prežame zdrava ponižnost pred silo, ki mi daje življenje.

 

Ta me uči, kako ozka je moja pamet, naj bo še tako široka, da me bo vedno držala znotraj meja in mi dovolila le do tu in nič dlje. Tako sem začela hote negovati molk, kadar sem bila sama ali v družbi. Veliko molčanja v sebi in z jezikom, dokler nisem skozi nabiranje teh trenutkov notranje in dejanske tišine začela čutiti notranji premik, ki bi ga morda najbolje opisala kot popuščanje verig, ki so oklepala moje bitje. Kot da je moja pamet nekakšen ječar-stražar, ki spregovori v hipu, ko se hoče v meni zganiti moja pristnost ali spontanost, ki je kot popkovina na življenjsko silo. Tako sem s telesom in vsem svojim bitjem prvikrat zares zadihala. Nepopisen občutek osvobojenosti izpod svojega lastnega jarma. Seveda je malo krivo tudi okolje s pogoji, v katerih rastemo, saj nam ne dovoli povezanosti s samim sabo, ker moramo nenehoma ubogati misli drugih ljudi.

 

Moč je v mojih rokah

A treba je prevzeti odgovornost, če ne prej, ko odrasteš in začutiš, da nekaj ni v redu. Teh namigov se ne sme zadušiti s pametjo in jih prikladno razložiti tako, da se ti ni treba spremeniti. Če to vseeno narediš, potem si hote izbral samo-zatajitev, ki te bo energijsko izsesala. Nihče ne more tega narediti namesto tebe. Nevednost ali nepripravljenost žal ali pa na srečo, ne rešuje.

Ko se v glavi, lahko rečem, nabere dovolj vrzeli tišine, da se ta neprekinjenost pogovarjanja in razlaganja in sojenja v glavi lahko prekine kot počena veriga, potem se sesuje svet, ki ga s tem govorjenjem neprenehoma ohranjamo. Poruši se konstrukt odgovorov in razlag, s tem pa  se razbije neviden steklen strop, ki nam je jemal dih, manever in svobodo, ki ga zaradi navzven usmerjene pozornosti nismo sposobni uzreti. Zato si tudi prikladno razložimo svoje bolezni z nečim zunaj sebe. Tak človek le nakazuje svojo nezavednost in ne-prevzemanje odgovornosti nad svojim življenjskim položajem.

 

Spet in spet se mi potrjuje to, da edino nabiranje trenutkov tišine in samote, nekaj šteje v prizivanju moči. Kadar je v tebi tiho, takrat ni ovir, da ne bi bil, kjer si, niti si ne moreš mislit, da si, saj si. In teh trenutkov tišine v sicer neprestanem toku misli, se ne da blefirati in improvizirati. Treba jih je nabirati kot neprecenljive bisere moči. Tako kot je življenje neprekinjen tok, tako je treba mrtvega in vase zatopljenega duha neprekinjeno prekinjevati, če se tako izrazim, da vstopanje v notranjo tišino postane zvezno in na nek način nova stalnica, pod katero se omejen miselni konstrukt, sesuje. Potem ni nikogar več v glavi, ki bi ti prigovarjal neumnosti, na katere si vajen. Nikogar, ki bi mislil, kako da se zaveda.

Za društvo Hosta Marjeta Oblak

Povezave

solahosta.eu/

Oglejte si tudi