"Ali je mogoče, da se je to zares primerilo?"

Vrhnika, 11. novembra – Natanko sto let po tistem, ko so utihnili topovi prve svetovne vojne, je svoj poklon padlim v tej vojni opravila tudi občina Vrhnika, ki je bila ena redkih slovenskih občin brez tovrstnega spominskega obeležja. Spomenik so slovesno odprli na Sveti Trojici, gonilna sila pri njegovi postavitvi pa je bilo Muzejsko društvo Vrhnika.

Spomenik je akademska kiparka Alenka Vidrgar izdelala iz dveh pokončnih klad pohorskega tonalita. Na glavni sta spredaj in zadaj plošči z imeni padlih ali pogrešanih iz tedanje občine Vrhnika, ki je poleg današnjega območja obsegala še Žažar in Rovte. Okoli dvesto imen, ki so več kot zgolj zapis na plošči, je tako končno našlo svoj dom – zato tudi zašiljeni vrhovi na vrhu spomenika.

Slovesnost se je začela natanko sto let po premirju: 11. meseca, ob 11. uri in 11 minut s častno stražo in himno v izvedbi orkestra Slovenske vojske. Prisotnih je bilo nemalo obiskovalcev, še celo nebo se je za kratek čas razjasnilo. Vrhniška občina je pred stoletjem štela okoli sedem tisoč duš, je v svojem nagovoru dejal župan Stojan Jakin, od tega jih je okoli dvesto padlo. »Le mislimo si lahko, kaj vse bi nastalo iz cveta teh fantov in mož, če bi živeli. Naj bo ta spomenik v spomin in opomin na tragične posledice morije, ki jo imenujemo vojna.«

Častna predsednica Muzejskega društva Vrhnika Marija Oblak Čarni je spomnila na dogajanje pred stotimi leti, ko je sprva majhen evropski konflikt na Balkanu prerasel v vojno svetovnih razsežnosti. Sprva so slovenske fante poslali na vzhodno fronto, kjer so se bojevali proti Rusiji, ko pa je v vojno stopila tudi Italija, se je odprla soška fronta. A kot v vsaki vojni, niso bili samo vojaki tisti, ki so jo občutili. S frontnega območja so preselili civilno prebivalstvo v notranjost, tudi na Vrhniko. Kar nekaj prebivalcev z goriškega je vojno preživelo na vrhniškem in se po koncu vrnilo na svoje domove. Tudi sicer je bilo po besedah Oblak Čarnijeve vse civilno prebivalstvo vpeto v vojno, saj so se čez Vrhniko valile kolone vojakov, ki so odhajale na fronto ali iz nje, begunci, ranjenci… Večkrat se je čez mesto peljal tudi sam cesar Karel. Kot je dejala, je po vojni v okviru župnije nastal odbor za postavitev spominskega obeležja padlim med vojno, a je vse ostalo samo pri besedah. Muzejsko društvo Vrhnika si je zato pred leti, to je po skoraj sto letih, zadalo cilj, da postavi spominsko obeležje. Tu gre omeniti člana društva Janeza Žitka, ki je zbrskal veliko podatkov imen padlih, da je seznam ubitih ali pogrešanih karseda popoln. Spomenik je bil financiran s sredstvi društva, prostovoljnih prispevkov, večji del pa s pomočjo Občine Vrhnika. Zemljišče zanj je dalo Turistično društvo Vrhnika. »Danes žrtve vračamo v rodni kraj, v skupni dom in jih ohranjamo v spoštljivem spominu,« je še dejala Oblak Čarnijeva.

"Ali je mogoče, da se je to zares primerilo?"

Spomenik sta odkrila župan Stojan Jakin in Oblak Čarnijeva, ki sta hkrati položila tudi venec, kaplan Primož Meglič pa je opravil blagoslov obeležja. V sklepnem delu je Alenka Vidrgar pozvonila s kamnitim zvonom, ki je prav tako del spomenika. Zven ki ga je bilo slišati, bi bržkone lahko slišali tudi kot Cankarjeve verze, ki krasijo ploščo, in pomenljivo sprašujejo človeštvo: »Ali je mogoče, da se je to zares primerilo?« Na žalost se je res, bi odgovorili, in čez komaj dvajset let se je celo ponovilo. Na nas je, da se kaj takega ne zgodi nikoli več.

Uradno odprtje, ki ga je kulturno popestril Oktet Raskovec, prireditev pa je povezovala Mirjam Suhadolnik, se je zaključilo pred cerkvijo svete Trojice, kjer je turistično društvo pripravilo »vojaško« zakusko.

Gašper Tominc