Pohod Svizcev na Sv. Ano in Žalostno goro pri Preserju

Letošnji marec pohodom ni bil naklonjen. Načrtovane poti je bilo treba prilagoditi vremenu, ki ga je to leto krojil sneg. Tako je bila zamisel, da bi se povzpeli na razgledna griča pri Preserju, kar dobra rešitev.

Kolegom iz Borovnice je bila pot na zbirno mesto na Vrhniki prihranjena, saj je avtobus odpeljal proti Bistri in skozi Borovnico do parkirišča pri OŠ Preserje. Dogovorili smo se, da se najprej povzpnemo do cerkvice sv. Ane. Po nekaj metrih prehojene poti se nam je odprl pogled na globoko dolino v smeri proti Rakitni. Dolina, imenovana Ponikve, je bila tokrat polna vode. Pravzaprav je to kraško polje, z manjšo ponikalnico, ki tu pride na dan in po nekaj sto metrih spet ponikne – od tu ime doline. Imeli smo srečo, saj je dolina poplavljena le ob dolgotrajnem deževju. Tokrat jo je napolnilo hitro taljenje snega.

Pot smo nadaljevali skozi del naselja do parkirišča pod našim ciljem. Od tu je lepo urejena pot skozi gozd do cerkvice na 484 m visokem griču. V okolici cerkve so pred nekaj leti posekali vse grmovje, tako da se obiskovalcu ponuja lep razgled po Ljubljanski kotlini in proti vrhovom, ki jo obkrožajo. Prav tako se oko odpočije na lepih pogledih v smeri Vrhnike. Tu smo tudi imeli možnost videti, kako obsežno področje Ljubljanskega barja zalijejo vode ob velikih poplavah.

Vračali smo se po isti poti in ugotavljali, da sta minuli pozni sneg in mraz zaustavila začeto rast, saj pomladnega cvetja skoraj ni bilo.

Na poti skozi vas Kamnik smo za trenutek obstali pri znani, lepo obnovljeni gostilni Kirn in si ogledali portal iz podpeškega apnenca. Po dobrih 10 minutah hoje smo bili na makadamski poti na robu gozda, ki prekriva vrh 416 m visokega griča, na katerem so že davnega 1727 leta dokončali gradnjo cerkve, posvečene žalostni materi božji. Od tu tudi ime Žalostna gora. Cerkev je bila dolga leta znana in dobro obiskana božja pot za bližnje vasi v okolici.

Notranjosti svetišča si nismo ogledali, pač pa nas je presenetila okolica tega hrama. Lepo stopnišče do platoja s stavbo, negovano obzidje in v njem vgrajene kapelice križevega pota, ki so pred vremenom dobro zaščitene, so nas kar zaposlile z ogledom. Zanimive so se nam zdele tudi romarske arkade, prislonjene na levo stran stavbe. Te so nekoč dajale zavetje romarje , da so se tja zatekli pred dežjem. Zanimiv nam je bil tudi odprt prizidek k stavbi župnišča. Polkrožna oblika z večjimi odprtinami je dala slutiti, da se v tem prizidku nahaja vodnjak. Prepričali smo se, da to drži, saj je bila voda romarjem nujno potrebna. Po končanem ogledu se tu nismo zadrževali, ker pogled v okolico zastira gozd z visokimi bukvami. Zanimivo je tudi, da je ob poti skozi gozd bil zasajen lipov drevored. Nekaj starih lip je še ostalo.