V noči na torek je grmelo med nalivi dežja in jutro ni kazalo na lep dan. Odpeljali smo se proti Iški vasi, kjer smo nekaj metrov za asfaltno cesto proti Gornjemu Igu vstopili na kamnito markirano pot nad dolino Iške. Bujna domišljija pohodnikov je med pogovori zlahka risala pod zamegljena drevesa tudi obrise medvedov. Gozd na desni se je redčil in pred nami se je kmalu odprla s soncem obsijana zelena planota z vasjo Gornji Ig. Nad vasjo se je dvigal Krim in meglena zavesa je prekrivala le še barje v daljavi.
Našo pozornost je pritegnila ozka steza ob robu planote s prepadno steno proti Iški, ki se je kmalu razširila. Ob stezi so med mokrim listjem ždeli drobni cvetovi šmarnic, mi pa smo prišli do gozdne ceste in se pri smerni tabli obrnili proti Rakitni. Sonce je posušilo vlago jutra. Hojo smo nadaljevali mimo oznak za Partizansko bolnico Krvavice skozi gozdove smrek in bukev. Gledala sem gozdne jase, bile so kot zelene ptice, ki so pristale in obstale sredi gozda - tako je pristala in obstala tudi kmetija Benko z zgodovino, ob kateri so za trenutek obstali tudi naši koraki.
Zapustili smo razpotje za Vrbico, se dvignili do domačije Ustja in se razgledovali po hribovjih naokoli, vse do Snežnika in Slivnice v daljavi. Nad menoj je plavala tišina in samotnost področij medvedjega kraljestva naokoli.
Po dveh manjših vzponih skozi gozd smo prešli sedlo in pred nami se je odprlo področje Rakitne s čudovitimi jasami in smrekami do tal. V zadnjem delu smo hodili ob robu prepadne doline potoka Tracana na levi in vznožju vrha Rotovca. Vsrkavala sem vase vonj teh gozdov, trav in pisanega cvetja. Ob občudovanju mračic in ranjaka na robovih ceste smo naenkrat prišli do Rakitne in cerkve Sv. Križa, kjer nas je čakal avtobus.
"Tud dež je lahko poezija, le da ga ni preveč," sem se spomnila citata, ko sem v avtobusu pogledala skozi okno. Ja, tokrat dežja ni bilo, čutili smo le njegov priokus, ki je dan umil za nas, da je hoja bila ena sama poezija.
Srečo pa je napisal: "Dan nam je bil še en dan, ki smo ga Sončki ukradli vremenu."
Besedilo: Marija Dolinar
Fotografije: Tatjana Rodošek, Danica Kos
