Prav zaradi oglarjenja je vas Lokovec tako razpotegnjena in so samotne kmetije in zaselki narazen tudi po kilometer. Tako velja vas, ki jo sestavljajo Spodnji, Srednji in Zgornji Lokovec, za najdaljšo vas v Sloveniji. Rodovitne zemlje je tu malo, še ta se nahaja v vrtačah in na parobkih, obdana z nizkimi zidki. Življenje tod je bilo težko. Zato so se moški ob kuhanju oglja ukvarjali tudi s kovaštvom, ženske pa so tkale platno in klekljale. Bili so odlični kovaški mojstri, ki so izdelovali najrazličnejše rezilno orodje (svedre, fovče, nože, pa tudi žeblje) in ga prodajali širom po svetu.
Pohod smo pričeli pri cerkvi sv. Petra in Pavla. Lepo označena pot nas je vodila mimo kovaškega muzeja do zaselka Novo mesto in naprej po gozdnih stezah mimo osamljenih hiš do vrha Laščka. Lep je bil razgled na Julijske Alpe s Triglavom, Dolomite, Krnsko pogorje, Snežnik in Jadransko morje pa so zastirale rahle meglice. Ta dan je svoj visoki jubilej praznovala naša pohodnica Jana. Na vrhu Laščka smo ji zapeli napitnico in ji čestitali. Z Laščka smo se vračali po drugi poti, ki je vijugala med vrtačami, zaraščenimi travniki, kolovozi in gozdom. Del poti je bil slabo markiran in brez smerokazov. Ob vrnitvi v Lokovec smo si pod vodstvom gospoda Šuligoja ogledali Mali muzej kovaštva in razstavo o življenju in delu upokojenega koprskega škofa Metoda Piriha, rojenega v Lokovcu ter cerkev in pokopališče. Malo utrujeni, a zadovoljni, da smo spoznali še en košček naše lepe domovine, smo se odpeljali proti domu.
Zapisala Majda Kavčič
Fotografije: Sonja Zalar Bizjak
