»O domovina!«…Nazadnje mu je ostalo polno perišče lepote; razsul jo je na vse štiri strani, od štajerskih goric do strme tržaške obale ter od Triglava do Gorjancev in je rekel:

»Veseli ljudje bodo živeli tod; pesem bo njih jezik in njih pesem bo vriskanje!« (Ivan Cankar).

Zimzeleni smo sicer veseli pohodniki, a v torek smo bili žalostni, ker nismo mogli izvesti skupnega pohoda z učenci OŠ  A. M. Slomška, ker se je napovedovalo deževno vreme.

Na Bistriškem Pohorju naj bi bilo bolj prizanesljivo, zato smo iz Slovenske Bistrice  krenili proti Svetim Trem Kraljem skozi vasico Tinje.

Po smučišču, ki je še zasneženo, smo se usmerili proti Črnemu jezeru in Osankarici.

Kopna in suha pot sicer ni naporna, a zdaj je bilo drugače. Južni sneg, megla v pasovih in kaplje dežja so motile vedro razpoloženje. Vsak zase je doživljal hlad gostega iglastega gozda in šumenje deročih potočkov. Komaj kaj časa za občudovanje vitkih in zdravih dreves, ki so velikanska pljuča za ljudi v okolici Pohorja.

Kmalu se je gozd razredčil in ugledali smo veliko belo uravnavo – Črno jezero, ki je še delno zaledenelo in pokrito s snegom.

Črno jezero je umetnega izvora, saj so močvirje poglobili in zajezili potok Črnava za spuščanje lesa po drčah. V stoletjih se je na dnu nalagal temen mulj in ima, ko je kopno, temno barvo.

Vse do Osankarice  se nahaja obsežno močvirje, zato so pohodno pot uredili po lesenih brveh nad vodo, kar zna biti nevarno ob poledenelih deskah in južnem snegu.

Pohodnik se hitro znajde v mlaki ali pa mora vleči  nogo  iz globokega snega.

Na Osankarici nismo zavili k spomeniku padlim  borcem Pohorskega bataljona, ker je bilo snega dovolj.

Odpeljali smo se po gozdni cesti proti Lukanji ob hudourniški Oplotniščici ali Oplotnici, ki je vsa besno razpenjena poskakovala po izklesanih skalah  granodiorita in drugih pohorskih kamnin. Iz vseh koncev so se vanjo zlivali hudourniki peneče vode in višali vodno gladino. Ob tako namočenih strmalih pa se bohoti na tisoče šopov velikega zvončka, ki s svojo belino in pokončnostjo kljubuje  težkim hribovskim razmeram. Ob cesti se pojavlja tudi repuh, ponekod pa tudi rumeni cvetki lapuha…

Tudi na Pohorje počasi, a vztrajno sili pomlad…

Že smo pri Koči na Pesku, kjer si privoščimo topel in okusen pohorski lonec .

Tega dne nismo peli niti vriskali, a da je naša dežela najlepša, smo vedeli že prej.

Zapisala: E. Brelih

Slike: Željko Jadanić, Milan Jerman