Ga. Marija Galjot se je rodila v Cerkljah na Gorenjskem. Leta 1983 je komaj 19 letna prišla poučevat v Žužemberk, tu spoznala moža Srečka in si ustvarila družino. Na začetku je učila v nižji gimnaziji, kasneje sta z možem zamenjala, tako da je do upokojitve poučevala 3. razred. Sama pravi, da je bila kot učiteljica precej zahtevna. Za nekatere učence se spomni celo, kje v učilnici so sedeli, nekaterih obrazov se ne spomni več. Zelo rada se spominja druženja z učenci in igralci. Vedno jim je bilo lepo. Na začetku je igrala tudi sama.
Svoje znanje, ideje in izkušnje je nadgrajevala celih 30 let; ko se je preselila v Lese, kjer sta si z možem zgradila novi dom. V kulturne dejavnosti je pritegnila veliko mlajših in starejših Suhokrajinčanov, znala je dvigniti v njih zavest o lastni vrednosti in jih tako motivirati za nastopanje.
V okviru KUD so delovale gledališka, recitacijska, plesna, fotografska, filatelistična sekcija in pevski zbor. Vanje je bilo vključenih veliko število mladih in starejših krajanov. Biti član KUD je bilo vsakomur v ponos in veselje. To govorim iz lastnih izkušenj
Skupaj z možem Srečkom, ki je že 30 let pokojen, sta s svojim ustvarjalnim kulturno-prosvetnim delom prispevala neprecenljivo bogastvo k razvoju kulturne ozaveščenosti suhokrajinskega in širšega slovenskega prostora. Njun neposreden ter neponarejen odnos do ljudi in predanost ljubiteljski kulturni dejavnosti so lahko spoznali otroci nižjih in višjih razredov osnovne šole, mladina in odrasli. Želja po kulturnem napredku kraja ju je nenehno vodila v nova iskanja idej, ki sta jih vgradila v številna dramska dela, recitale in plesne koreografije, razstave vseh vrst, filatelistično in amatersko fotografijo.
Z možem sta prebrala po 50 iger, predno sta se odločila za izbrano. To sta pretipkala na pisalni stroj in razmnožila na ciklograf. Mož Srečko je vse igre fotografiral, tako da je vsak nastopajoči prejel spominske fotografije.
Skrbel je za ogrevanje dvorane. Včasih jo je zakuril že ob 3-eh zjutraj, saj so vaje in igre potekale predvsem v zimskem času.
Plod dolgoletnega iskanja in raziskovanja na področju režije, scenografije in gledališke dejavnosti nasploh je več kot 10 celovečernih iger, ki so doživele številne ponovitve in gostovanja; preko 20 mladinskih igric (kratkih in daljših do celovečernih); nešteti recitali ob vseh krajevnih in tudi občinskih proslavah, otvoritvah in zaključkih MDB.
Večino kostumov je domiselno sešila sama, mož je poskrbel za slikovito in izvirno sceno.
Zamisli ji nikoli ni zmanjkalo. Ni jih črpala zgolj iz teorije, temveč predvsem iz svoje neumorne, uporne, humane in ustvarjalne osebnosti. Osebnosti, ki je svoje znanje, energijo, moč in ljubezen zlasti do slovenske besede skozi gledališko umetnost posredovala številnim generacijam in tako doprinesla k dvigu gledališke kulture v Suhi krajini.
Po moževi smrti je režirala še nekaj iger na Krki in prejela Jurčičevo nagrado za kulturno dejavnost v Občini Ivančna Gorica.
Zdaj zelo rada bere, predvsem romane, psihološke knjige in knjige o zdravju ter kakšno biografijo, pa tudi vrtnari. Televizije skoraj ne gleda. Želja po branju izvira še iz otroštva. Tudi oče je rad bral, a jo je vedno, ko je prijela knjigo, poslal delat na njivo.
Ga. Mimica je lahko svetal zgled mlajšim rodovom, kaj vse se da narediti z vztrajnim delom, močno voljo in predanostjo cilju, ki si ga zastavimo.
Želimo, da bi bila še naprej vitalna in trdnega zdravja in da bi Žužemberk ohranjala v svojem srcu.
Magda K. Hočevar
