Logo MojaObčina.si

Žužemberk

Deli
Avtor: Valerija Vidmar,

Štiriindvajsetič iz Mirne gore na Sveti Peter

 

Planinska skupina Dvor je na velikonočni ponedeljek, 2.4., pripravila tradicionalni že 24. pohod iz Mirne gore na Sveti Peter. Pohod, ki ga je zasnovalo par suhokranjskih ljubiteljev pohodništva na prvi dela prost velikonočni ponedeljek, je postal priljubljen spomladanski pohod. Vsako leto se ga udeležijo novi pohodniki iz različnih koncev Slovenije, ki si zaželijo neokrnjene narave in preizkusa svojih kondicijskih sposobnosti po končani zimi. Letos, ko se je zima zavlekla kar precej v pomlad, to še toliko bolj.

Tudi leto je bilo med nami vrsta pohodnikov, ki so se nam pridružili prvič. Večina od njih zelo dobro kondicijsko pripravljenih, saj imajo mnogi v planu daljše in zahtevnejše pohode, zato je bil 30. kilometrski pohod za nekatere ena izmed pripravljalnih tur.

Zjutraj smo na Dvoru napolnili avtobus skoraj do zadnjega sedeža, saj se je zbralo kar 47 pohodnikov. Na poti proti vrhu Mirne gore smo lahko občudovali bogato razcvetel teloh, zato kar nismo mogli verjeti, da je naša pot zasnežena in bomo morda potrebovali celo gamaše. Kmalu po štartu, ko smo zavili iz glavne ceste, ki pelje iz Vrčič in Mirno goro, nas je čakala snežna odeja. Ta nas je spremljala večji del poti, ponekod debela tudi 30  centimetrov, v prvem delu pomrznjena, vendar ne dovolj, da se ne bi udiralo, v zadnjem delu, ko se je že dodobra ogrelo, pa bolj mehka, vendar ne plundrasta. Skratka imeli smo pravi zimski pohod sredi pomladi. Po snežni odeji smo hodila kot četica drug za drugim in polagali stopinje za predhodniki, ki so utirali gaz. Dobro uhojenih pohodnikov seveda to ni zmotilo. Uživali smo v beli snežni odeji, modrem nebu brez oblačka, prelepih zelenih smrekah, katerih vonj blagodejno vpliva na naše dihalne poti. Tudi sledi medvedovih šap verjetno brez snežne odeje ne bi opazili, letos pa so nas spremljale kar kašen kilometer ali dva. V Kočevskem rogu to sicer ni nikogar presenetilo, tudi dovolj glasni smo bili, da se je morebitna divjad v bližini pravočasno umaknila. Kopne dele poti oz. tiste prekrite s tanko plastjo snega smo namreč izkoristili za klepet in medsebojno spoznavanje, saj smo bili zbrani iz različnih koncev. Tudi običajni postanek za čaj in malico je bil zaradi snega premaknjen iz Jelenice na Podstenice, kamor je bilo mogoče priti z avtomobilom. Po dobrih šestnajstih kilometrih bolj ali manj hoje po snegu je bila pavza kar dobrodošla, tudi sonce je že prijetno ogrelo lesene klopi okoli čebelarskega doma, kjer smo se posedli. Po gozdni cesti smo se podali na drugi del poti. Ker se je skupina razdelila na več delov, smo morali biti kar pozorni na križiščih, saj ni letos ni bilo mogoče povsod pripeljati in namestiti smerokaze, zato smo se v prvem delu poti, ki je orientacijsko bolj zahtevna, držali skupaj. Po nekaj manjših spustih in vzponih smo prispeli na Sveti Peter, kjer je bilo na letošnji sončni velikonočni ponedeljek res veliko obiskovalcev, ki so prispeli iz doline, uživali v hoji in neokrnjeni naravi.

V dolino smo se spustili vsak po svoje, saj po dobro markirani poti tudi za prvo prestopnike ni problematično. Po premagani dobrih 30 kilometrov dolgi poti smo se zadovoljni, da smo naredili nekaj za telo in dušo, razšli novim delovnim in pohodniškim podvigom naproti.

 

Valerija Vidmar, PD Krka Novo mesto – Planinska skupina Dvor
Foto: Andrej Murn, Miran Jenko

Oglejte si tudi